Omejitev gibanja na občino stalnega ali začasnega bivališča zaradi koronavirusa je zoprna tudi za gobarje, saj morajo spomladansko bero gob namesto na svojih priljubljenih točkah iskati v lastnih občinah. Za
Jožeta Horvata, nekdanjega predsednika Gobarskega mikološkega društva Ljubljana, ki je dober poznavalec ljubljanskih, gorenjskih in dolenjskih gozdov, to ni ovira, saj je nedavno nabral že prve spomladanske mavrahe ali smrčke v gozdičku, nedaleč od Črnuč.
(Pred)pripravaKer so v gubah mavrahov smeti, jih moramo dobro očistiti. Pred uporabo jih poparimo in vodo odlijemo. Smrčki imajo čudovito aromo in jih lahko pripravljamo na vse načine. Odlični so v juhah, omakah, solatah in drugih jedeh. Ker so edine votle užitne gobe, so nadvse primerni za nadevanje z mesnimi in zelenjavnimi jedmi. Ker se prekuhani skrčijo, nadevamo le večje gobe in ne povsem. Obnesejo se posušeni. Sušimo jih tako, da jih naberemo na nitki in obesimo v zračnem, sončnem prostoru. Dobri so celo zmleti v prah.
Smrčki in čemaž
Navdušeni gobar je bil nad bero 14 smrčkov precej presenečen, saj so jutranje temperature precej nizke in že dolgo ni bilo poštenega dežja, ki je drugi pogoj za dobro rast teh zgodnjespomladanskih gob. Kljub suši in mrazu pa se je tik pred velikonočnimi prazniki in zatem še enkrat po njih odločil, da preveri stanje na svojih standardnih ljubljanskih lokacijah, saj vsi
Prvih 14 smrčkov v letošnji sezoni črnuškega gobarja FOTOGRAFIJE: JOŽE HORVAT
gobarji vedo, da ta delikatesa najbolje raste med polno luno. Gobe so bile zaradi dolgotrajne zimske suše sicer dokaj majhne, njihova številnost pa je po njegovem prepričanju dober znak. Lani so ga tam namreč kar nekajkrat prehitele srne, ki jim te aromatične gobe še posebno dišijo. Horvat, ki jih je ta ponedeljek znova nabral 14, le da so bili nekateri med njimi že bistveno večji, upa, da jih bo lahko nabiral do konca meseca, morda celo še v začetku maja, saj njihova sezona nekoliko zamuja. Še sploh ker zaradi koronavirusa tako rekoč ni bilo nabiranja marčevk. Vesel je bil, da je lahko mimogrede nabral še veliko čemaža.
Izkušeni gobar nam je razložil, da mavrahi v nižinskih gozdovih sicer poženejo najprej, saj se tam zemlja segreje hitreje kot v višje ležečih gozdovih. Ti začno praviloma rasti, ko je najnižja jutranja temperatura vsaj pet stopinj Celzija. Ker ji temperature, višje od 20 stopinj, ne ustrezajo, se njihova sezona v nižinah praviloma konča v začetku maja, nekoliko kasneje pa v hribovitejših predelih.
Mavrah, tartuf med gobami
Ta užitna in cenjena goba, ki jo v Franciji pa tudi pri nas uvrščamo med najboljše užitne gobe, zelo tekne tudi srnam. V nizki podrasti okoli dreves, predvsem pa na bolj vlažnih območjih ob potokih, njihovih starih strugah, travnikih in lokah jih zaradi aromatičnega vonja zelo hitro zaznajo in pojejo. Ker pri tem zemljo tudi razrijejo, je za gobarje to jasen znak, da so tam (bili) smrčki. Horvat je še pojasnil, da so mavrahi, ki dosegajo velikost od treh do 12 centimetrov, največkrat le za potešitev prve spomladanske gobarske sle in da jih tudi ob dobrem letu težko nabereš več kot dovoljena dva kilograma. Da bi se jih najedla vsa družina in bi jih kaj ostalo še za sušenje ali zamrzovalnik, se vsaj pri nas ni bati. Gre bolj za delikateso, ki je ni v takih količinah in teži, kot velja za jurčke. V povprečju mavrahi ne presegajo teže šestih dekagramov.
Surovi niso užitniUžitni mavrah ali smrček (Morchella esculenta) je pogojno užitna goba, saj surov ni užiten, toplotno obdelan ali posušen pa je zelo kakovosten in cenjen. Meso je voskasto, krhko, belkasto, prijetnega vonja in okusa. Prehranjuje se kot gniloživka, oblika in barva pa sta pogosto odvisni od kraja rasti in vremenskih razmer. Večina mladih smrčkov je temnejših, barva s starostjo obledi in porumeni. Spadajo med naše najokusnejše gobe in jih uvrščamo v 1. jedilni razred. Najboljši je užitni smrček, nato okrogli in zatem koničasti. Poseben primer je neužitni smrdljivi mavrah, ki ga v gozdu že od daleč zavohamo zaradi osladnega, neprijetnega vonja. A je užiten, dokler je še v jajcu. Velja za specialiteto, vlagamo ga tudi v kis. V Himalaji raste okusen himalajski mavrah, ki ga posušenega dobimo tudi v evropskih marketih.
Na facebooku francoske Groupe de cueillette des champignons smo sicer lani zasledili primere, da se je gobar iz departmaja Var pohvalil z desetkilogramsko bero, v kateri je bilo kar 548 mavrahov. Česa takega pri nas zagotovo ni mogoče niti doseči, kaj šele preseči.
Mavrah ali smrček med čemažem
