Ganljiv zapis slovenskega psihologa: Imeti otroka ni isto kot imeti ga rad

Znani slovenski psiholog Matic Munc je na družbenih omrežjih objavil boleč zapis o otrocih, mladih in odraslih, ki skozi življenje nosijo nekaj, česar se ne da preprosto zakrpati: občutek, da jih nihče ni imel zares rad. Kljub temu, da so odraščali brez topline, od njih družba pričakuje mirnost, uspeh, lepo vedenje in ubogljivost. »Med nami živijo ljudje, ki jih nihče ni imel res rad. Med nami živijo majhni ljudje, ki jih zdaj nima nihče zares rad,« naslika žalostno realnost. Ob tem opozarja, da od otrok zahtevamo veliko, premalo pa vidimo, kaj jim v resnici manjka. Po njegovih besedah tisti, ki niso bili ljubljeni, pogosto iščejo izhod drugje. V omami, v begu, v nečem, kar vsaj za kratek čas zapolni praznino. Munc trdi, da ne gre le za »grame nečesa«, pri čemer se navezuje na film Gram srca Jana Cvitkoviča, temveč za veliko globljo praznino: »Vedno bo tako, dokler ne bo ljubezni med nami,« pribije.

Ostro se dotakne tudi starševstva. Pravi, da imeti otroka ni isto kot imeti ga rad. Otroci se po njegovih besedah rodijo iz različnih razlogov: »Ker jih je potrebno imeti. Ker so ratali po hitrem f*ku. Ker se tako spodobi,« a iz tega, opozarja, še ne zraste ljubezen. In tako med nami, kot piše, odraščajo »samorastniki«, zavrženi, jezni, impulzivni in žalostni.

Želijo izginiti

Najbolj pretresljiv del zapisa je povezan z mladimi, ki posegajo po drogah. Psiholog navaja, da je bil pred dnevi pogreb mlade odvisnice po predoziranju s heroinom. Ob tem pravi, da zadnji dve leti posluša in srečuje 14-letnike, ki si v žile vbrizgavajo heroin, ker želijo izginiti ali umreti. Njegove besede so težke, a jasne: ti mladi se v svetu uspešnih, lepih in bogatih ne vidijo nikjer. V njem, piše, »itak nimajo kaj početi, zato umirajo«. »Nihče jih ne bo pogrešal,« zapiše tragedijo takšnega obstoja. »Človeškost je v Sloveniji umrla. Konc. Pogreb je bil, prišlo je 5 ljudi, ki še migajo. Ostali so gledali Kmetijo, poslušali Fehtarje, se nalivali z žganico in jedli od Wolta burgerje,« nadaljuje in se zahvali režiserju Cvitkoviču. »Hvala Jan. On je eden od unih petih na pogrebu Človeškosti.«

Munc opozarja, da družba stisko pogosto opazi šele takrat, ko postane moteča. »Ecce homo! Poglej, Človek človeka,« pravi in opiše nesrečnika, ki ob zidu drsi v omamo, medtem ko se večina obrne stran. Po njegovem nas bolj kot človek zanima urejena podoba ulice, mesta in lastnega vsakdana. Enako misli o vladajočih. Trdi, da jih ne boli človekova stiska, temveč to, da je mesto umazano in da se turisti zgražajo. Kot piše, bi nekateri najraje videli, da »nekdo pospravi te človeške osebke nekam, da jih ne bomo gledali«.

Njegov zapis si v celoti lahko preberete na njegovem Facebook profilu.