
Galerija

Z vstopom v zadnji del šolskega leta, ko se hodniki napolnijo z nemirom, redovalnice pa s pričakovanji, je profesorica in naturopatinja Katarina Goričan objavila zapis, ki močno odmeva v šolski skupnosti. V času, ko se zdi, da uspeh določajo le ocene, nas opominja na tisto, kar v resnici šteje – na človečnost, empatijo in notranjo vrednost vsakega posameznika. Njen nagovor učencem, staršem in kolegom učiteljem je jasen poziv, naj v kaosu preverjanj znanja ne izgubijo stika s seboj in drug z drugim.
Učencem polaga na srce, da njihova vrednost presega številke v redovalnici, saj med njimi ne sedijo le bodoči znanstveniki, temveč tudi nežne duše umetnikov in spretni obrtniki, ki jih svet še kako potrebuje. »In vsi ti v življenju morda ne bodo potrebovali čisto vseh zapletenih enačb in letnic, a morda bodo ravno 'dvojkarji' najuspešnejši pozneje v življenju. Zato se jim ne posmehujte ob morebitni nižji oceni. Raje si pomagajte kjerkoli lahko,« nagovarja. Katarina poudarja, da je v dobi umetne inteligence golo »skladiščenje podatkov« premalo. »Pomembnejše je, ali znaš stopiti k tihemu sošolcu in mu pomagati, si znal prisluhniti stiski sošolke in jo potolažiti?« sprašuje.
Starši naj ...
... »Namesto pritiska po peticah otrokom ponudijo čustveno oporo, objeme in poskrbijo za osnovne potrebe, kot sta spanec in zdrava prehrana.«
Kot ključ do prihodnosti izpostavlja tako imenovani kvocient ljubezni oziroma LQ. »V dobi umetne inteligence ne potrebujemo več zgolj inteligenčnega kvocienta, ampak LQ – kvocient ljubezni in empatije,« pravi in dodaja, da je uspeh zgrajen na ravnovesju med znanjem in srčnostjo. Zanjo je pravi zmagovalec tisti, ki da vse od sebe, ne glede na končni rezultat, in tisti, ki zna prisluhniti stiski sošolca.
Poseben poudarek nameni staršem, ki jih spodbuja, naj bodo v tem stresnem obdobju predvsem varno zavetje. Namesto pritiska po peticah naj otrokom ponudijo čustveno oporo, objeme in poskrbijo za osnovne potrebe, kot sta spanec in zdrava prehrana. Izpostavlja znanstveno dejstvo, da se v stanju varnosti in ljubljenosti otrokovi možgani sprostijo, učenje pa postane neprimerno hitrejše in trajnejše. Namesto nenehnega ugajanja drugim bi morali otroke naučiti zdrave ljubezni do sebe, saj je po njenem mnenju oseba, ki ji je povsem v redu, da ni vsem všeč, zares močna.
Glede ocen pravi
»Ko daš vse od sebe, si zmagal že pred rezultatom. Življenje ni odvisno od ocen, temveč od tega, koliko spretnosti, vztrajnosti in srca imaš za druge ter koliko volje, da po vsakem padcu vstaneš. Kjer je volja, je pot!«
Kolege učitelje pa opominja, da si učenci morda ne bodo zapomnili vseh letnic ali enačb, za vedno pa bodo v srcih nosili občutek, da so bili slišani in vredni. Empatija po njenem mnenju ni le leporečje, temveč nujna prilagoditev na prihajajoči robotski svet. Kljub navdušenju nad njenimi besedami pa so se na spletu odprla tudi realna vprašanja. Nekateri učitelji in starši se sprašujejo, kako v trenutnem sistemu, ki temelji na objektivnem ocenjevanju snovi, dejansko upoštevati srčnost. Medtem ko se vsi strinjajo z vrednotami, ki jih Katarina izpostavlja, ostaja grenak priokus glede sistemskih omejitev in vprašanje, ali lahko učenje v takšni obliki sploh kdaj postane stvar, ki otroke osrečuje in ne le obremenjuje.