Ganljivi zapis ob slovesu ladje Laho, ki je preživela dve svetovni vojni

Slovenija je izgubila eno svojih zadnjih potniških ladij in pomemben del pomorske identitete. Ladja Laho, zgrajena davnega leta 1903 na Nizozemskem, torej deset let pred Titanikom, je pred dvema dnevoma še zadnjič potrobila v slovo iz naših voda.

Več kot stoletje je Laho plula pod različnimi zastavami, leta 1992 pa jo je v Slovenijo pripeljal kapitan Viko Kveder, ki jo je z lastnimi rokami in pomočjo družine preuredil v izletniško ladjo. Tri desetletja je vozila turiste med Piranom, Portorožem in Izolo, gostila poroke, praznovanja in druženja – bila je oder obalne romantike, prostor srečanj, ki jih danes marsikdo nosi v srcu. Ker so stroški vzdrževanja postali previsoki, jo je lastnik želel podariti, a žal država nima posluha. 

Od legendarne ladje Laho se je istrska javnost ta konec tedna poslovila v solzah, ob soju bakel in z močnim občutkom izgube. 

Na družbenem omrežju Facebook se je z ganljivim zapisom mami in očetu zahvalila hči Urša. Zapis objavljamo v celoti.

»Draga mami in oči, hvala vama za vse, kar sta v vseh teh 33 letih naredila za ladjo Laho. Veva, koliko solz, neprespanih noči, skrbi in odrekanj je bilo vloženih v vsak njegov meter, v vsako popravilo, v vsako upanje, da bo še naprej živel. Z Urošem sva neizmerno ponosna na vaju. Na vajino trdnost, predanost in ljubezen, ki sta jo vlagala toliko let — ne samo v ladjo, ampak v vse, kar je Laho predstavljal: delo, spomine, družino, življenje ob morju. Čeprav je bil včeraj težek dan, veva, da sta mu dala največ, kar bi mu lahko dala. Laho bo vedno del naših življenj, naše zgodbe, predvsem pa bo vedno odseval vaju — vajino srce, vajin trud in vajino neomajno predanost. Hvala, ker sta bila ob njem do zadnjega. In hvala, ker sta naju s svojim zgledom naučila, kaj pomenita vztrajnost in ljubezen.«

Komentarji sledilcev

Pod objavo se je usul plaz komentarjev, objavljamo le nekaj izmed njih.

»Sem upala do zadnjega, da jo bomo imeli za vselej tu pri nas. Hrvati jo bodo po moje dobro unovičili, kot vsako zadevo, ki jo nismo bili sposobni rešiti v Sloveniji.«

»Urša Kveder krasen zapis na še lepše spomine. Spomnim se, ko smo šli z vrtcem in ste nas vozili okoli, teh spominov nam ne more nihče vzeti. Življenje pa gre svojo pot in vse se zgodi z namenom.

»Draga Urša, zelo si lepo napisala in popolnoma razumem, sem doživel podobno. Gradiš nekaj celo življenje, je del nekaj tvojega življenja in potem to se zgodi z nekim namenom in verjetno odpre nove priložnosti. Nauk zgodbe je, da v življenju vse kar delaš sam, delaj zase in ne računaj na druge. Veliko ljudi želi dobro in ima lepe misli, bodi dober do drugih, ampak sam poskrbi zase in ne računaj na nikogar kot na svoje bližnje in samega sebe. Ta čudovita zgodba bo hitro pozabljena in zato pogumno naprej novim dogodivščinam in uspehom naproti, brez oziranj nazaj in pričakovanj na druge. Tebi in družini želim vse najboljše in uspešno naprej. Naj vam žalostna zgodba, prinese nove moči in novo veselo ter uspešno zgodbo. Lep pozdrav vsem!«

»Zelo lep zapis. Pri nas ne znajo ceniti, kar je lepega, pa kar je dolga leta bilo dobro za osebe.«

»Težko se je odzvati na tako prisrčen zapis. Zato samo na kratko Vikotu in celotni družini: glavo pokonci, ko se zaprejo ena vrata, se druga odprejo. Naj bo v prihodnje več časa za družino in mir, spomini ostanejo in ohranite samo najlepše. Srečno v novem obdobju!«