LAVRICA – Tam, kjer se končujejo asfaltne lovke ceste smrti med Škofljico in Kočevjem (a še vedno ne v Ljubljani), je Lavrica. Nekoč vas se je skozi desetletja zelo posodobila; samo v zadnjih 10 letih se je število prebivalcev podvojilo. Vendar je infrastruktura ostala ista. Ne zgolj na cesti, ampak tudi ob njej. Kljub nizkim blokom, ki označujejo prihod ljubljanskih priseljencev v vas, niso dobili ne zdravstvenega doma (ki je v bližnji Škofljici) ne policije. To je Miha Garbajs iz gasilskega društva Lavrica ubesedil zelo nazorno: »Ko pokličejo 112, prevežejo na nas.« Gasilci pokrivajo območje Lavrice in okolice, med katero je tudi začetek avtoceste od Ljubljane proti Dolenjski. Pri prometnih in tudi drugih nezgodah in nesrečah potrebuje pomoč iz prestolnice včasih 10, spet drugič 30 minut, odvisno je od polnosti ceste smrti, ki v nekaterih jutranjih in popoldanskih urah povzroči selitev narodov iz prestolnice v kočevski smeri ali obratno. Fantje so na svojem območju hitri in v nekaj minutah prispejo do kraja dogodka. Domovanje te prostovoljne enote je ob glavni cesti, zraven otroškega in športnega igrišča, nosi spominsko ploščo in preprost napis Gasilski dom in upodobitev zaščitnika gasilcev sv. Florijana. Za srečo, ki je v njihovem posredovanju faktor, ki si ga vsi lahko samo želijo.
Kot pojasni podpoveljnik enote Janez Jagrič, so tukajšnji prostovoljni gasilci in gasilke mlajši vaščani staroselskih korenin: »Operativcev mlajše generacije je okoli 20, pol toliko pa je še starejših gasilcev, nato so še veterani nad 50 let.« Gasilstvo se torej vleče prek različnih generacij lavriških vaščanov, a ne nujno iste družine. »Podmladka je le nekaj. Pretežno pridejo, ko odrastejo in jim manjka akcija,« napol v šali pove Jagrič. Mlada enota skrbi za varstvo in prvo pomoč v mešani tradicionalni in moderni skupnosti, pri kateri pomagajo vsem, kar je pravzaprav družbenokoristno in dokaz, da se ponekod reči še odvijajo v tisto smer, ki so jo sami poimenovali normalna družba.
Gre za zelo angažirano druščino, ki je ponosno pokazala sodobno vodno črpalko, kupljeno s pomočjo vaščanov in Gasilske zveze Škofljica. Čeprav jim gasilska zveza pomaga, so mladi ugotovili, da se bo treba poglobiti v poznavanje nujnih medicinskih prvin, ki pogosto pridejo prav. »Ko prideš na kraj nesreče, potrebuješ opremo in znanje, ne pa da ti človek umre, ker nimaš opreme za posredovanje,« razmišlja Miha. Njegov kolega Janez pravi, da so prvi fantje že naredili tečaje za bolničarje in se želijo izobraževati še naprej. Sicer vse, kar gre v nujno medicinsko pomoč, tako ali tako pride iz Ljubljane. Toda poznata precej lokalne specifike in posamične primere, ko bi lahko stvari potekale drugače pri ljudeh, ki so potrebovali hitro pomoč. Janez razkrije tudi osebni razlog za to: »To idejo sem dal zaradi osebne izkušnje. Moj stari ata se je obesil, rešili smo ga še precej hitro in oživljali, a ker je nehal dihati, se je zgodil zastoj srca, nismo pa imeli sredstev za pomoč pri oživljanju.«
Mladi gasilci so tako za misijo izbrali nabavo defibrilatorja, kompatibilnega s tistimi ljubljanskimi.
Prostovoljci bi sicer potrebovali še veliko, od medicinske opreme do tiste za izrezovanje iz vozil in še kaj drugega. Toda gre verjeti, da vedo, zakaj so se odločili prav za defibrilator: po novem pravilu gasilske službe so aktivirani pri prometnih nesrečah in letos so imeli dve zgolj nekaj sto metrov od gasilskega doma. Ta bi jim ob cestah iz leta 1980 prišel nadvse prav ob resnih intervencijah, ki jih žal nikoli ne bo zmanjkalo. A na srečo ni zmanjkalo niti angažirane gasilske lavriške mladine.
