Gasilci so Angelo rešili z agregatom

LOČICA PRI VRANSKEM – »Neverjetno sem hvaležna gasilcem, da so nam pomagali,« je dejala Ljudmila Brvar, ko je opisovala minulo noč. Lahko bi postala nočna mora, a se je srečno končala zaradi gasilcev. Pa sploh ni šlo za gašenje požara, ampak za namestitev agregata, ki je v njihovi hiši v Ločici spet zagotovil elektriko. S tem so lahko 80-letni Angeli Reberšek, Ljudmilini mami, zagotovili nujno potrebno oskrbo s kisikom, ki ji ga dovaja dihalni aparat.

»Če ni elektrike, aparat po treh urah neha delovati,« razloži Ljudmila Brvar. In prav to bi se zgodilo včeraj ponoči, saj so doživeli električni mrk. Po hribih okoli Vranskega so električni kabli ponekod še vedno speljani po tleh, saj Elektro Celje še ni odpravil vseh posledic žleda. Ker ni bilo elektrike, je bilo življenje Angele na nitki. »Mami peša srce in nujno potrebuje dihalni aparat s kisikom,« razloži Ljudmila, ki je po včerajšnjem mrku elektrike izvedela, da v celjskem elektrogospodarskem podjetju ne vedo, ali bodo to osnovno dobrino zagotovili čez uro, dve ali en dan. Zato je po njihovem nasvetu poklicala na regijski center in razložila svoj problem, tam pa so jo usmerili na gasilce Prostovoljnega gasilskega društva Ločica pri Vranskem.

Gasilci so za vse

»Takega dogodka sploh ne štejemo za intervencijo, to je pomoč,« skromno pravi Ivo Urankar, poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Ločica pri Vranskem, ki je skupaj z Antonom Urankarjem, podpredsednikom društva, ob dveh zjutraj odpeljal agregat k Brvarjevim. Pa to ni takoj za prvim ovinkom, saj so Ločice, ki imajo 168 prebivalcev, raztresene tudi po okoliških hribih, vas se razteza na kar petih kilometrih. Gasilci PGD Ločica delujejo na območju vasi Ločica, Zahomce, Limovce, Zajasovnik in Zaplanina. »Tu je kakšnih 400 ljudi, večinoma raztresenih po hribih,« pravi Ivo Urankar.

Imajo 120 članov, od tega jih je 50 aktivnih. Toda ta številka velja popoldne in ponoči, dopoldne pa ne. Žal so v tem okolju propadla podjetja, v katerih so bili ljudje zaposleni, in so si delo poiskali v Celju, Ljubljani in drugje. Zato dopoldne na njih ni mogoče računati … »To je eden naših problemov: da nimamo ljudi, če bi bila kakšna večja intervencija,« pravi Ivo Urankar, ki še doda, da so eno manjših gasilskih društev, ki pa je pred dvema letoma praznovalo 80. obletnico. Kot je poudaril Urankar, odlično sodelujejo z vsemi gasilskimi društvi v občini in si med seboj pomagajo.

Na leto imajo le kakšne tri intervencije zaradi požara, največ dela pa je z dovažanjem vode s cisterno, v katero lahko spravijo sedem kubičnih metrov. V obdobju, ko je bila huda suša – letih 2004 in 2005 –, so večinoma kmetom na leto prepeljali več kot 300 cistern vode. »Letos pa je bilo tega manj, saj smo jih prepeljali le kakšnih 20,« razloži Ivo Urankar. A tudi to je bilo pomembno, saj so v enem od zaselkov, kjer so lastniki povečali čredo, s tem pomagali 80 glavam živine.

Kdaj bo država uredila status gasilcev?

Posebnost njihovega dela je tudi v tem, da jih velikokrat kličejo na avtocesto, ki pelje tam mimo, kjer, čeprav niso usposobljeni za delo v primeru prometnih nesreč, pomagajo pri požarih na brežini in podobno. »Ko nekateri mirno spijo, gasilec vstane in gre. Toda vedno manj je takih ljudi,« pravi Anton Urankar, ki opozori, da bi država morala urediti status prostovoljnega gasilca: »Če smo že vse kopirali po zahodnem sistemu, bi morali tudi ta del prilagoditi!« Pa tu ne gre za takšne in drugačne olajšave, ki jih poznajo drugje, pa tudi prostovoljci bi radi ostali še naprej. A pomoč države bi potrebovali predvsem pri urejanju povsem praktičnih stvari, pravi Ivo Urankar: »Gasilci bi morali imeti prednost pri zaposlovanju na delovnih mestih, ki so čim bližje domu, hkrati bi morala država spodbuditi delodajalce, da bi gasilci lahko zapustili delovno mesto zaradi intervencije.« O opremljenosti in financiranju njihove dejavnosti, ki so poseben problem na podeželju, pa tako in tako ne bi izgubljali besed, sta dejala sogovornika.

Le mimogrede sta še omenila, da sta zjutraj pri Brvarjevih preverila, kako deluje agregat, in da je mama Angela na varnem, njeni domači pa so lahko mirno po službah. In tudi po tem, ko smo dopoldne skupaj prišli po agregat, ker se je elektrika že vrnila, je bilo vse to le zaključek nečesa, kar je za gasilce običajno ...