Glasbenik Toni je vedno hodil po prstih, nikoli ni stopal na pete (FOTO)

Preden so ceste preplavili kombiji in organizirani prevozi, je bila pot v šolo za marsikaterega otroka podvig. Eden tistih, ki so po več ur s torbo na rami skupaj z mularijo iz obkolpskih vasi vsakodnevno pešačili med Vrtom in Predgradom, je bil tudi znani glasbenik Toni Verderber. Enajst kilometrov v eno smer. Tudi pozimi, po snegu. Po cesti, ki je pogosto izginila pod belino. Zgodba, ki je dolgo obstajala le v spominih, je pred nekaj leti znova oživela – in danes živi naprej kot Antonov pohod, ki so ga letos pripravili že tretjič.

Sneg do pasu

Predgrad je imel nekoč osnovno šolo do četrtega razreda. Otroci iz okoliških vasi, tudi iz Vrta, so morali za šolanje poiskati začasno bivališče pri domačinih. Tako je bilo tudi s Tonijem, ki je med šolskim letom v 1. in 2. razredu, tri mesece pozimi, stanoval v Predgradu. »Da otroci hodijo po nekaj kilometrov peš do šole, je bilo takrat samoumevno. Prevoza pač ni bilo. Razmere pa povsem drugačne kot danes,« se spominja Marija Črnugelj, rojena Jonke, pri kateri je Toni v prvem razredu stanoval skupaj z nekaj sošolci. Ona je takrat obiskovala peti razred. »Bilo so to fantički iz vasi iz doline Kolpe. Toni je vedno hodil po prstih. Nikoli ni stopal na pete, vedno samo na prste,« se z nasmehom spominja sogovornica.

Kuhali so divjačinski golaž: Robert Tomazini, Peter in Mirko Madronič.

Dober tek!

Najbolj se je v spomin zapisala pot na antonovo, 17. januarja, ko so doma praznovali. Tistega dne se je sedemletni Toni odločil, da ne bo ostal pri tujih ljudeh. »Malo me je stisnilo: rekel sem, da grem domov. Da moram biti med svojimi,« danes mirno pove. Zunaj je bil globok sneg, segal je do pasu. Ceste so bile komaj prevozne, plužene le delno, opreme, kot jo poznamo danes, pa takrat niso imeli. Mali šolar se je sam odpravil na pot. »Ko sem hodil po cesti, nisem videl ven iz snega. A želja, da bi bil doma na praznik, je bila močnejša od strahu,« se spominja. »Kaj jaz to vidim. Neka glavica se od daleč bliža domu,« je Tonijeva mama ugibala in kmalu od veselja zavriskala: »Prišel je naš sinek Tonček. Nič ni povedal.«

Sladki prvi honorar

Tvegana pot, ki bi danes marsikoga prestrašila, je takrat postala del njegove življenjske zgodbe. Seveda so ga po tistem dnevu prepričali, naj vendarle ostane v Predgradu, a spomin na snežno pot domov je ostal. Dolga leta je ta pripoved živela le v pogovorih, dokler je ni Toni nekoč delil s prijatelji v kulturnem društvu. Tam se je porodila ideja: zakaj te poti ne bi obudili? In tako je nastal Antonov pohod. Ne kot osebna pobuda Tonija Verderberja, temveč kot odločitev skupnosti, ki je v zgodbi prepoznala nekaj več – trdoživost, povezanost in duh nekega časa.

Toni s sošolko

»To je lep običaj, vreden posnemanja, saj obuja spomine, ki so del vseh nas,« je bilo slišati na igrišču v Starem trgu pohodnika, zbralo pa se jih je več kot sto iz Bele krajine, Poljanske doline, Kočevskega, Ljubljane. Pohodniki so se drug za drugim podali proti Predgradu, od tam navzdol v smeri Dola in naprej po nižinski, obkolpski cesti proti Vrtu. »Na prvem pohodu pred tremi leti smo gazili po snegu, tako kot sem skoraj pred 60 leti tudi sam. Danes je cesta suha. Nekoč je bila makadamska, jaz pa sem se poleti, da mi ni bilo treba pešačiti, usedel na zadnji (otroški) sedež in se tako pripeljal do doma,« je Toni pot kazal Andreju Radetu iz Sodevcev in Pavlu Majerletu - Kukinu iz Predgrada.

Toni s kitaristoma, nekdanjim članom Pavlom Šterkom in ustanovnim članom Jožetom Kastelicem

Toni je z dolino Kolpe tesno povezan. Vasica z nekaj hišnimi številkami, kjer so si ljudje pomagali pri vsakdanjih opravilih, mu je dala občutek skupnosti, ki ga nosi še danes. »To je bilo zdravo, pristno kmečko življenje. Sosed je pomagal sosedu,« pripoveduje. Navdih za ustvarjanje mu daje tudi Kolpa. »Teče že tisočletja, a voda je vedno nova. Tako je tudi z življenjem,« pravi pesnik in glasbenik. Z glasbo se je srečal že zelo zgodaj. Pri petih letih je dobil staro harmoniko, ki mu jo je kupila stara mama. Pogosto se je usedel na balkon in vlekel meh, s pogledom na žuborečo Kolpo pod hišo, ki še teče, teče. Večkrat je z inštrumentom, ki mu ga je stara mama kupila v Trstu in ga prinesla domov, ne da bi ga kazala carinikom, tudi zaspal. V prvem razredu pa je nastopil na šolski proslavi, ob dnevu republike, s partizansko Kdo pa so ti mladi fantje. Brez mikrofona, a s srcem. »To je bil moj prvi javni nastop. In še honorar sem dobil – bombone,« se zasmeje. Pod šolo v trgovini mu je namreč prodajalka zato, ker je zaigral njej všečno pesem, v papirnato vrečo dala čokoladne posladke.

Tonijev čebelnjak

Po štirih urah

Danes Toni z družino živi v Starem trgu ob Kolpi, a se v domače kraje vrača vsak dan. Domačijo, ki jo je podedoval, vzdržuje, obdeluje vinograd in ostaja povezan z okoljem, iz katerega izhaja. »Ja, nad hišo imam zasajene trte in sem zagotovo največji vinogradnik na Kočevskem,« ga je harmonikar, pevec, komponist, sicer vselej zvest avtorski skladbi, kazal pohodnikom, ki so pot sklenili po slabih štirih urah hoje po suhi cesti.

Prijatelji, dvignimo kupico!

Med pogostitvijo z golažem in domačimi dobrotami, za katere so poskrbeli tudi njegova družica Irena in člani KŠTD Stari trg ob Kolpi, je Toni, tako kot na prvih dveh pohodih, v roke vzel harmoniko in z drugima dvema članoma ansambla, Jožetom Kastelicem in Pavlom Šterkom, zaigral nekaj viž za prijatelje in v spomin na čas, ko so bile razdalje daljše, razmere težje, a volja in povezanost ljudi neprimerno večji. Z vabilom, da se pohodniki ob letu osorej znova snidejo na četrtem Tonijevem pohodu. »V naših krajih, ki niso več živi kot nekoč, taki dogodki pritegnejo pozornost. Kot vidite, med nami je veliko naših ljudi, ki živijo drugje. Med pohodom in po njem so mnogi na novo stkali vezi ali obnovili prijateljstva. Ta pohod je bil ogrevanje za spomladanski pohod Po čredniški (pastirski), po vaseh med Starim trgom in Predgradom,« povabi Peter Madronič, član TŠD Stari trg ob Kolpi.

Prva postaja v Dolu in pogostitev pri Majerletovih