Nekaterim ljudem sta izdelovanje in barvanje prav majcenih izdelkov iz različnih materialov v poseben užitek. Mojca Šon iz Zabukovice v bližini Žalca je po duši in poklicu umetnica. Pravzaprav je profesorica likovne umetnosti, čeprav se za zdaj še ne vidi za katedrom. Toliko je drugih stvari, ki jih rada počne. Predvsem jo veseli delo s keramiko. Vendar ne čisto vsako. Njena izbira je barvanje keramičnih izdelkov z glazurnimi barvami. Čeprav sama izdeluje nakit iz bele in rjave gline, so to drobni predmeti, ki so ji v veselje. Za zdaj si niti predstavlja ne, da bi oblikovala vaze, posode, skodelice ali krožnike. Da bi, recimo, sedela za vretenom. Veseli jo barvanje. Pravzaprav barvanje in risanje vzorcev, spiral in vijug, krogov in elips. Pri Mojci je vse malo zaobljeno. Ostri robovi, ki se jim ne more izogniti, če hoče izdelovati res raznolik nakit, se kar nekako izgubijo, ne dajejo občutka ostrosti. Vsak obesek, uhan ali prstan se zdi kar nekako mehak in topel. Pri večini ima človek občutek, da je skoraj vse narejeno za kakšno dvorno damo, čeprav se na koncu izkaže, da se vse presenetljivo lepo ujame tudi s kakšno malo utrgano bluzo in scefranimi kavbojkami. Je to razumljivo? Mora biti! Svet umetniške duše je pač obrnjen malo na glavo.
Uživala v prvi službi
Mojca je sicer likovna pedagoginja, vendar se za zdaj ne vidi za katedrom. Morda jo je malo razvadila prva služba v tovarni keramike v Libojah, kjer se je zaposlila kot oblikovalka. Njena glavna naloga pa ni bila oblikovanje keramičnih izdelkov, ampak njihova poslikava. Te prve službe zagotovo ne bo nikdar pozabila, saj je pri delu neskončno uživala. Počela je točno to, kar dela najraje – barvala. Poleg tega je imela možnost veliko potovati po svetu in spoznavati, kaj počno s keramiko in njeno poslikavo drugod. Veliko se je naučila in videla ter vse dodala k svojemu osnovnemu znanju. Za diplomsko nalogo si je namreč vzela temo o problematiki barve pri poslikavi keramike. Proučila je delo Picassa, Matissa, Sonje in Karla Zelenka, veliko ji je pomagala Dragica Čadež, se spominja.
Izpiti brez zapletov
Pravzaprav je imela mlada umetnica srečo. Že od mladih nog je rada risala. In brala, hitro dostavi. Izbira študija tako ni bila problem. Sprejemne izpite na oblikovno šolo je naredila brez zapletov, na likovno pedagogiko na pedagoški fakulteti je prišla brez ovir. Ob tem ne more mimo dejstva, da je imela zelo razumevajoče starše, ki so jo podpirali v vseh njenih odločitvah. Odhod med umetnike iz majhne vasi, kjer vsi stojijo na trdnih tleh, ni ravno vsakdanja stvar in marsikateri starši s tako izbiro ne bi soglašali.
Prav izživljala se je
Že med službo v Libojah se je igrala z barvami in vzorci. Imela je tudi to srečo, da je direktor tovarne razumel, da za svoje delo in razvoj potrebuje lastno peč. Imela jo je doma in tako se je lahko ves prosti posvečala proučevanju in preskušanju barv in vzorcev. Prav izživljala se je, pravi. Kakšen izdelek je nastajal tudi tri ali štiri dni, celo štirinajst. Nihče je ni priganjal. Vse to pa seveda ne pomaga, kadar se barva odloči, da se bo v peči obnašala drugače, kot mlada umetnica pričakuje. Kljub vsemu znanju in izkušnjam Mojca iz peči kdaj pa kdaj še vedno dobi nekaj povsem drugega, kot pričakuje. Potem ji ne ostane nič drugega, kot da vse skupaj obrne sebi v prid. Rokodelci pravijo, da je sposobnost napako spremeniti v okras in obogatitev poseben dar.
Pozitivna in nasmejana
Mojca svoje drobne lepote navadno izdeluje iz zvaljane bele in rjave gline. S posebnimi modeli (zanje ji včasih služijo prav nenavadni predmeti), ki morajo imeti oster rob, da se glina ne prime na podlago, izreže obliko. Uporabi tudi nožek, včasih pa glino zgnete in oblikuje s prsti. Ampak v glavnem so vse te stvari majhne in lahko jih barva kjer koli. Tako si zdaj z delom krajša čas tudi v kranjski Domači vasi, kjer ljudi kar vleče k njenim malim umetninam. Kdor Mojco pozna, pa se morda kdaj vpraša, ali ni tista sila, ki pritegne ljudi, predvsem Mojčina pozitivna energija ter vedno nasmejani in mili obraz.
