Gore imajo v slovenskem prostoru poseben simbolni pomen in so v zgodovini pomembno pripomogle k oblikovanju slovenske kulturne identitete. Na pobudo Planinske zveze Slovenije je ministrstvo za kulturo v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije vpisalo dve novi enoti: planinstvo in alpinizem. Temeljita na prostovoljstvu, spoštovanju narave ter medgeneracijskem prenosu znanja in izkušenj, zato nista zgolj dejavnosti v gorah, ampak življenjski slog. Poleg tega so v register vpisali še velikonočno ragljanje v Tržiču in koline.
Pomembno priznanje
Planinstvo je v registru opredeljeno kot skupek znanja, vrednot, praks in organizacijskih oblik, povezanih z obiskovanjem gora, planinsko vzgojo, urejanjem poti, delovanjem društev ter planinskih koč. Prispeva k ohranjanju tradicije, prenosu znanja in veščin varnega gibanja v gorah ter k odgovornemu odnosu do gorskega okolja. Alpinizem pa je opisan kot gorska dejavnost, ki združuje plezanje, gibanje po zahtevnem terenu, snežno-ledne vzpone in alpinistično smučanje. Temelji na znanju o gorskem okolju, tehničnem znanju, izkušnjah, etiki in tovarištvu pri premagovanju zahtevnega gorskega sveta.
Bistvo alpinizma ni zgolj premagovanje sten ali doseganje vrhov, temveč celovit odnos do gorskega sveta. FOTO: Martin Žumer
Krekova koča na Ratitovcu FOTO: Manca Ogrin
»Vpis planinstva in alpinizma v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije je pomembno priznanje vsem generacijam planincev in alpinistov, ki že več kot stoletje soustvarjajo slovensko planinsko izročilo. Planinstvo in alpinizem nista zgolj dejavnosti v gorah, ampak življenjski slog, ki temelji na spoštovanju narave, prostovoljstvu, solidarnosti, znanju in odgovornosti. Veseli nas, da je država prepoznala njuno kulturno vrednost, saj s tem potrjuje, da dediščina ni le tisto, kar zgradimo, temveč tudi vrednote, po katerih živimo in jih prenašamo na mlajše rodove. V Planinski zvezi Slovenije bomo še naprej skrbeli, da bo to bogato izročilo ostalo živo, dostopno in v navdih prihodnjim generacijam,« poudarja predsednik Planinske zveze Slovenije Martin Šolar.
Triglav je prerasel okvir najvišje slovenske gore. FOTO: Manca Ogrin
Pomemben del dejavnosti opravljajo markacisti, ki vzdržujejo enotno mrežo planinskih poti. FOTO: Jurij Videc
Planinstvo je ena od najbolj množičnih oblik preživljanja prostega časa Slovencev vseh generacij, ki planinarijo samostojno ali kot člani planinskih društev, markacisti, vodniki, oskrbniki planinskih koč, mentorji mladih planincev in številni prostovoljci, kot lahko beremo v utemeljitvi vpisa v register. Krovna organizacija Planinska zveza Slovenije združuje 300 planinskih društev in klubov z več kot 60.000 člani.
300 planinskih društev in klubov združuje Planinska zveza Slovenije.
Že od 1893.
»Planinstvo temelji na prostovoljstvu, medsebojni pomoči, odgovornosti do narave in skupnosti ter spoštovanju izkušenj starejših generacij. Uresničuje se na pohodih, izletih, planinskih taborih in predavanjih, z vodništvom, skrbjo za planinske koče in urejanjem planinskih poti, temeljni značilnosti slovenskega planinstva pa sta medgeneracijski prenos znanja in izkustveno učenje. Pomemben del dejavnosti opravljajo markacisti, ki vzdržujejo enotno mrežo planinskih poti in jo označujejo s Knafelčevo markacijo, eno najbolj prepoznavnih sestavin slovenske planinske kulture,« so povedali na Planinski zvezi Slovenije.
Slovenska alpinistična šola je ena najbolj prepoznavnih oblik sistematičnega alpinističnega usposabljanja v evropskem prostoru.
Začetki organiziranega planinstva na Slovenskem segajo v drugo polovico 19. stoletja. Ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 ni pomenila le organiziranega začetka slovenskega planinstva, temveč je bila tudi pomemben korak pri kulturnem in narodnem uveljavljanju Slovencev v alpskem prostoru. Gradnja koč, označevanje poti in poimenovanje gorskega sveta v slovenskem jeziku so pomembno pripomogli k utrjevanju slovenske navzočnosti v gorah. Trajno znamenje tega procesa je Aljažev stolp na vrhu Triglava, ki je prerasel okvir najvišje slovenske gore in je eden osrednjih simbolov slovenskega naroda, države in kolektivne identitete, planince pa druži tudi himna Oj, Triglav, moj dom.
Prenos znanja
Bistvo alpinizma ni zgolj premagovanje sten ali doseganje vrhov, temveč celovit odnos do gorskega sveta, ki združuje tehnično znanje, telesno in duševno pripravljenost, odgovornost, tovarištvo ter spoštovanje naravnega okolja. Pod okriljem Planinske zveze Slovenije deluje 45 alpinističnih odsekov in klubov z več kot 1000 registriranimi člani. Kot je zapisano v utemeljitvi vpisa v register, alpinizem temelji na sistematičnem prenosu znanja med generacijami, ki poteka prek alpinističnih šol, pripravništva, skupnih tur, odprav in mentorstva izkušenejših članov. Slovenska alpinistična šola je ena najbolj prepoznavnih oblik sistematičnega alpinističnega usposabljanja v evropskem prostoru.
Krekova koča na Ratitovcu FOTO: Manca Ogrin
Gore imajo v slovenskem prostoru poseben simbolni pomen. FOTO: Manca Ogrin
Koča na Golici FOTO: Aljaž Šemrov
Začetki slovenskega alpinizma segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so se ob razvoju organiziranega planinstva pojavili prvi zahtevnejši vzponi brez vodnikov. Pomembno vlogo pri oblikovanju alpinistične tradicije so imeli pionirji, med njimi Henrik Tuma, Rudolf Badjura in drugi drenovci, pozneje pa člani Turistovskega kluba Skala, ustanovljenega leta 1921, ki so alpinizem razvili v samostojno dejavnost z lastno etiko, vrednotami in tradicijo. Po ustanovitvi Planinske zveze Slovenije leta 1948, s sistematičnem delom na področju vzgoje in usposabljanja alpinistk in alpinistov ter s prvo jugoslovansko himalajsko odpravo leta 1960, je sledil izjemen razmah, ki je slovenske alpiniste uvrstil med najuspešnejše na svetu ter utrdil mesto alpinizma v slovenski kulturni identiteti.
