Gospa z velikim srcem vsak dan reši vsaj enega goloba

Pariza si verjetno ne moremo predstavljati brez golobov. Za nekatere so golazen, ki z iztrebki uničuje stavbe in spomenike ter prenaša bolezni, za druge pa nedolžne ptice, ki potrebujejo ljubečo podporo.

Zakonodaja jih sicer prepoveduje hraniti in predvideva tudi globo v višini 450 evrov, mestne oblasti pa so si pred leti zastavile za cilj zajeziti pernato populacijo, in sicer s t. i. kontracepcijskimi hišicami, v katerih samice izležejo jajca, pristojni redarji pa ta nato uničijo oziroma pustijo le eno v gnezdu, da se vrsta vendarle ohranja.

Nevarni lasje

Kljub vsemu je golobov v francoski prestolnici še vedno ogromno, mnoge pa žal doleti nenavaden konec, in to po hudih mukah, je pretresena Parižanka Catherine Hervais. Številni živijo v zmoti, češ da golobi poginejo zaradi umazanije in bolezni, a vzrok je mnogo bolj preprost, povsem vsakdanji, pravzaprav: krivi so odpadki, ki jih odvržemo ljudje, in celo človeški lasje, ki se jim ovijejo okoli noge in jim ovirajo prekrvavitev, pogoste so tudi poškodbe stopal ali prstov zaradi črepinj in drugih nevarnih delcev.

A ko je le mogoče, jim na pomoč priskoči dobrotnica Catherine, ki se vsak dan sprehodi mimo Pompidoujevega centra, kjer postava veliko poškodovanih pernatih prijateljev, pove: poškodovanega goloba zvabi v svojo bližino s semeni, nato pa ga previdno vzame v naročje ter mu s škarjicami ali pinceto odstrani nadlogo.

»Boli me, ko kateri od njih pogine zaradi tako nesmiselne poškodbe. Pomagam, kolikor lahko, ni mi vseeno zanje,« pove sočutna Catherine, ki v nasprotju z večino Parižanov golobov ne enači s podganami ali ščurki. »Vem, da ne morem spremeniti sveta, lahko pa vsak dan rešim vsaj enega goloba.«

Previdno jim odstrani smrtno nevarno nadlogo. FOTO: Lucien Libert/Reuters