Gospodje,
 to ni več hec

Razmišljam o prihodnosti, ki si jo v veliki meri krojim sama, bolj ali manj uspešno, v sistemu, ki mi postavlja ovire, in državi, v katero verjamem ali pač ne. Legitimno razmišljanje, bi rekel vsak, ki ni bogaboječi revež, s katerim so v otroštvu manipulirali starši, pozneje mentorji šolskega in življenjskega sistema, potem pa partner, šef in preostali akterji njegovega življenja.

Torej, predstavljam si, da sem povprečna državljanka, ki ima svoje skrivnosti. Ker nisem posebno pomembna, imam male skrivnosti. Na primer to, da sovražim hobi svojega moža, pa grem vseeno rada z njim na obalo, čeprav v vetrovnih razmerah tam nimam prav nič od tega. Skrivnost je tudi to, da smo si kot mulci na sosedovem vrtu z veseljem privoščili češnjo, kakšen korenček in smo nekoč celo vlomili v vrtno lopo ter spili sosedu šnops. To se nam je zdelo kul. Tudi plazenje po grobovih in izdelovanje rokavic iz voska na ljubljanskih Žalah smo razumeli kot blazno uporništvo. To so moje skrivnosti in še kakšna bi se našla. Tudi taka, ki je zahtevala celo posredovanje represivnih organov, a se je vedno končala le z vzgojnim ukrepom staršev. Predvidevam, da sem kljub temu nepomembna, povprečna.

Verjamem, da ima slovenska gospoda večje skrivnosti, take, ki jih mora deliti z uglednimi odvetniškimi pisarnami. Te skrivnosti niso nedolžne in otroške. To ni več hec. Za skrivnosti plačujejo mastne vsote denarja in pri tem stavijo na odvetniško zavezo. Spomnimo, po kodeksu odvetniška poklicna etika odseva svojske naloge odvetniškega poklica v skladu z etiko demokratične družbe. Dobro, da ne bom (za)morila s frazami, verjemite mi, odvetniki se mi v vseh teh zavezah smilijo. Kaj vse slišijo, vidijo, doživijo. In kako potem to prebavijo? Včasih si tudi domišljajo, da vodijo državo. Upravičeno. Vendar le do trenutka, ko v dobri veri verjamejo, da so edini, ki poznajo grehe svojih strank. Ko nekdo vdre v njihov sistem, to postanejo skrivnosti naše ljube dežele. Dobesedno jim sleče hlače, ne da bi to sploh občutili, predvidevam, zato se zamislijo. Nad tem, da niso vsemogočni in da jim doba medmrežja povzroča več sivih las, kot jih zmorejo. In kaj je njihova naloga? Da me zaščitijo. Gospodje, saj veste, o čem govorim.