GORENJA VAS – Ameriški in kanadski pa tudi nekateri evropski gasilci zdaj že zelo dobro poznajo tekmovanje, imenovano Firefighter Combat Challenge (FCC). Mnogi pravijo, da sta vanj zajeti najtežji dve minuti v življenju odlično pripravljenega gasilca. Še pred leti so vrh tega zahtevnega tekmovanja krojili Američani in Kanadčani, zadnja leta jim štrene mešajo dobro pripravljeni (prostovoljni) gasilci, doma na sončni strani Alp. Tako ne preseneča, da je tudi letos, ko so se v Alabami že 25. zbrali najbolj pripravljeni gasilci, slovenska ekipa domov prinesla odlične rezultate. Ekipno so bili drugi, hitrejši od njih so bili samo Kanadčani. Med našimi je progo za seboj najhitreje pustil 28-letni Gregor Stanonik. Predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Gorenja vas je z njo opravil v manj kot minuti in dvajsetih sekundah, zato se je zavihtel na četrto mesto med vsemi urnimi gasilci, hkrati pa je postal najhitrejši vodja gasilskih enot na svetu.
»Sprva se niti nisem dobro zavedal, da sem bil tako hiter. Res sem lani obljubil, da se bom spustil pod 80 sekund, a še zdaj ne vem, kako mi je to uspelo. S pomočjo fantov iz naše ekipe, ki so navijali ob progi, sem kar poletel do cilja. Zadnjih petih metrov se res ne spomnim, ker se mi je pred očmi naredila tema. Dal sem vse od sebe. Rezultat je dokaz, da se s trdim delom lahko doseže vse. Eno leto sem treniral vsaj petkrat na teden – brez premora, brez dopusta in z ogromno odrekanja,« je vidno srečen povedal Gregor Stanonik, ki izhaja iz gasilske družine. V gasilskih vrstah so njegova mama Bernarda, oče Marko, sestri Tanja in Nika ter brat Uroš, gasilca pa sta tudi že Jaka in Žiga, mala nečaka najhitrejšega gasilskega predsednika na svetu.
Kot še pravi Gregor Stanonik, se je na dan tekmovanja odlično počutil: »Dopoldne sem dvakrat prehodil celotno progo in kar nekako čutil sem, da bo rezultat dober. Zavedal sem se, da je od mojega rezultata odvisna tudi naša skupna uvrstitev, jasno pa je bilo tudi, da lahko sežemo po medalji. Tako osredotočen in umirjen nisem bil še na nobeni tekmi doslej. Na progi nisem storil niti ene napake, šel sem na polno in imel pred seboj jasen cilj.«
Boljši čas se mu je izmuznil
Poleg hitrega Gregorja Stanonika so bili v slovenski gasilski ekipi še Domen Pavlič (PGD Begunje na Gorenjskem), Matic Zupan (PGD Moste pri Komendi), Rok Košir (PGD Trata in GB Ljubljana), Sebastjan Vovko (PGD Stara Cerkev), Anže Habjan (PGD Podnart) in Jaka Kopitar (PGD Ljubečna). Kot se spodobi, so najhitrejšim iz gasilskih vrst v Gorenji vasi pripravili imeniten sprejem – sprva so kombi, ki je na slavje neposredno z letališča pripeljal urne gasilce, obilno zalili s curki vode, nato pa je sledilo še slavje v osrednji gorenjevaški dvorani, kjer so bile mize obilno obložene z dobrotami, ki so jih spekle številne gostoljubne gospodinje iz Poljanske doline. Dobra muzika, čestitke, prijetna družba in številne navijačice postavnih gasilcev so poskrbele za nepozabno noč.
»Petkrat sem že bil na svetovnem prvenstvu. Doslej mi je vsakokrat uspelo izboljšati čas, ki sem ga dosegel leto poprej, le letos se mi je boljši čas izmuznil. Je že tako, da ti včasih uspe, včasih ne,« je, medtem ko je prejemal čestitke, povedal Matic Zupan, eden najbolj izkušenih članov naše ekipe. Na svetovnem prvenstvu v mestu Montgomery je barve Slovenije tokrat prvič zastopal Rok Košir. »Zdelo se mi je, da je bila proga v Ameriki lažja od prog, ki smo jih imeli na tekmovanjih po Evropi. Tehniko tekmovanja že dobro poznam, a nekaj rezerve še imam,« je o napornem tekmovanju povedal Rok Košir. Osem let je že poklicni gasilec v Ljubljani, še približno dvakrat toliki let je v vrstah domačega gasilskega društva, kjer je tudi namestnik poveljnika PGD Trata. Tudi on je poudaril, da se je treba na takšen izziv izredno dobro pripraviti.
In kaj mora gasilec, ki se odloči, da se bo podal v tako naporen izziv, storiti? Na progo se poda v popolni gasilski opremi, ki tehta okoli 20 kilogramov. Najprej si oprta 19-kilogramsko cev in se z njo na rami povzpne na vrh stolpa, do koder vodi približno petdeset stopnic. Na vrhu stolpa prime za vrv, na katero je privezana 20-kilogramska utež. Ko utež potegne ducat metrov visoko, se lahko vrne na trda tla. Tu prime za veliko plastično kladivo, s katerim pomakne kovinsko utež. Ko je ta na pravem mestu, tekmovalca čaka še slalom med oviramo in ciljanje v tarčo. Za piko na i si dobro pripravljen gasilec – ali pač gasilka – naloži še 80-kilogramsko lutko in jo odvleče do cilja. Po tako zahtevnem preizkusu je mnogo gasilcev, sicer močnih in z mišicami obilno obloženih možakarjev, tako izčrpanih, da jih noge ne držijo več pokonci.
