Grobarji IUV mirno spijo

Vsi skupaj smo že malce pozabili na propad vrhniškega usnjarstva, natančneje stečaj Industrije usnja Vrhnika (IUV), ki se je zgodil konec leta 2008, končal pa lani, torej po petih letih. IUV je še en primer, ki zgovorno kaže na počasnost slovenskih sodnih mlinov. Poleti 2009 so bile proti trem nekdanjim vodilnim v propadli usnjarni z Vitom Debeljakom na čelu vložene kazenske ovadbe zaradi suma kaznivih dejanj zlorabe položaja in pravic, vendar sodnega epiloga še ni; tožilstvo za vsakega od treh predlaga po štiri leta zapora.

Spomnimo: država, natančneje Sod, na čelu katerega je bil današnji poslanec Marko Pogačnik, je že leta 2005 postala 78-odstotni lastnik IUV, toda vse ključne in zagotovo tudi napačne ter za usodo usnjarske družbe katastrofalne poteze je začela vleči spomladi 2006, ko ni podaljšala mandata dvočlanski upravi, na čelu katere je bila Anita Ličen njen član pa Tone Gantar, ter njunemu svetovalcu za strateški razvoj Matjažu Vouku. Za novega predsednika uprave so imenovali Aleša Lundra, sicer uglednega odvetnika, ki o usnjarstvu ni imel pojma, je pa bil prijatelj takratnega finančnega ministra Andreja Bajuka. Kmalu zatem je po eni verziji Lunder, po drugi pa Bajukov sin, pripeljal na Vrhniko Gregoryja Sturmerja, angleškega trgovčiča z usnjem brez strokovnih referenc, ki naj bi bil usnjarski inovator in imel program, ta naj bi IUV popeljal iz rdečih številk, v katere je zašel zaradi razmer na svetovnih trgih usnja, propada Jugoslavije in njenega trga, razpada Sovjetske zveze, devalvacije rublja in lire in še marsičesa. Predvsem v selitvi kupcev IUV za izdelavo usnjene konfekcije iz Evrope na cenejši vzhod. Kot danes vemo, se nič od Sturmerjevih obljub ni uresničilo, epilog je bil katastrofalen, IUV je šel čez dobri dve leti v stečaj, 620 zaposlenih na cesto, nekaj deset davkoplačevalskih milijonov pa v nič.

Toda lahko bi bilo drugače. Že v začetku istega leta 2006 je namreč Matjaž Vouk, danes upokojenec, ki je vseskozi nasprotoval Sturmerjevemu Projektu organik (poznal ga je od prej), zaradi česar je v usnjarni pri novih oblastnikih tudi padel v nemilost, v pismih (enega hranimo v uredništvu) najprej Lundra in pozneje še Marka Pogačnika opozarjal, kaj se zaradi izjemno škodljivih dejanj in predlogov Sturmerja utegne zgoditi. Poglavitna pomanjkljivost programa je bila, da ni bil ustrezno trženjsko podprt. Direktor Soda mu na obširno pismo, podprto z vsemi strokovnimi argumenti, niti odgovoril ni, kaj šele, da bi kakor koli reagiral. Če bi Pogačnik in še kdo tedaj preprečil delovanje angleškega bleferja, bi najbrž IUV preživel in bi najmanj polovica zaposlenih imela še danes delo in dohodke, davkoplačevalci pa ne bi bili ob najmanj 18 milijonov evrov.

Honorarje na nračun v tujini

Novembra 2006 je Lunder s položaja prvega moža odstopil – neuradno zaradi spora z britanskim svetovalcem, najbrž ga je sprevidel in bil vsega sit. Zamenjal ga je Vito Debeljak, do tedaj šef prodaje v IUV. Družbo naj bi sicer iz ozadja dejansko vodil Sturmer, ki mu je Debeljak prepustil najpomembnejše odločitve. Britanski svetovalec, ki v družbi sploh ni imel uradne funkcije, se je v tujini, zlasti ZDA, javno predstavljal celo kot direktor IUV. Svojih honorarjev (14.000 evrov neto na mesec) ni prejemal v Sloveniji, ampak na račune v tujini, od IUV je dobil tudi kredit 150.000 evrov, ki ga nikdar ni in najbrž niti ne bo vrnil. V Sloveniji precej časa sploh ni plačeval dohodnine, zakaj, na Dursu nikoli niso pojasnili.

Kako je torej mogoče, da je vrhniška usnjarna slabi dve leti pred stečajem ušla tudi izpod drobnogleda davkarije, se sprašujemo še danes, ko vemo, da je tej ostala dolžna milijone evrov. Za odgovor na to vprašanje se je treba vrniti v oktober 2006. Takrat je Durs vodil Ivan Simič, njegova namestnica pa je bila Mojca Centa Debeljak, tedaj še žena člana uprave IUV Debeljaka, ki je v javnosti danes znana kot Mojca Šircelj, po novem žena veljaka SDS Andreja Širclja. Davčni urad Ljubljana se je tedaj odločil za inšpekcijski pregled v IUV. Delovni nalog zanj je dobila davčna inšpektorica Sonja Grjol, ki je dobra dva tedna zatem, 15. novembra 2006, tudi obiskala Vrhniko, vendar nepravilnosti ni odkrila.

Durs in IUV sicer povezuje še ena močna stična točka – Tomaž Perše. Zdajšnji drugi človek Dursa je avgusta 2007 postal član NS vrhniške družbe. Vanj je prišel kar iz Bajukovega kabineta. IUV je bil ves čas svoje agonije v interesni sferi NSi, ki je sicer veliko stavila na njegovo sanacijo, naredila pa vse narobe. NS družbe je tako vodil član te stranke Andrej Šebenik, na Sodu, največjem lastniku IUV, pa je bil Pogačnik, takrat še kader NSi. Močno zaslombo te stranke sta imela tudi Debeljak in Sturmer. Tega so kot utemeljitelja koncepta »organskega usnja«, namenjenega višjim cenovnim razredom, pripravljenim plačevati za kakovost, vplivneži v stranki videli kot rešitelja družbe.