Habsburg je za svojega biografa izbral Slovenca

CELOVEC – Pravo in literatura sta očitno plodna kombinacija; iz te je izšel naš največji slovenski pesnik France Prešeren, v nemškem literarnem prostoru na primer Franz Kafka, na avstrijskem Koroškem pa najdemo pisatelja, pesnika, publicista, pisca strokovne literature in sodnika Janka Ferka.

Leta 1958 v Škocjanu rojeni Janko Ferk se je že zgodaj zapisal literaturi, prav tako pa je vedno, kot pravi sam, vedel tudi, da hoče postati pravnik. Sprva si je želel postati odvetnik, izkušnja na okrajnem boroveljskem sodišču pa ga je nazadnje potegnila v sodniške vode. »Ciljni konflikt, ali bom postal pisatelj ali pravnik, sem kljub temu imel. Na dunajski univerzi sem poleg prava študiral germanistiko in zgodovino, vendar sem končal samo pravo in sem bil uspešen v obeh poklicih.« Pred dvema letoma pa se je Janko Ferk spoprijel še z enim literarnim žanrom, to je pisanjem biografije Ulricha Habsburg-Lothringena, ki je na različne načine povezan tako s posameznimi koroškimi Slovenci kot tudi z manjšino. »Ulrich je moj dolgoletni prijatelj. Vedno se je zavzemal za pravice manjšin, naše, judovske in drugih. To, da se je zavzemal za naše pravice, me je vedno fasciniralo, po tej liniji sva se tudi spoznala in spoprijateljila. Ko so ga predlanskim, pred njegovim 70. rojstnim dnevom, vprašali, ali bi dovolil, da se o njem izda biografija in kdo naj bi jo napisal, si je zaželel mene.« Janko Ferk, ki do takrat tovrstnih izkušenj ni imel, si je vzel čas za premislek in potem, ko se je s prijateljem temeljito pogovoril, v projekt privolil. »Moram povedati, da je bilo delo zelo zanimivo in da bi tako stvar znova napisal, če bi seveda našel pravo osebo.«

Učil jih je Prešeren

Ko je Janko Ferk privolil v pisanje biografije, pa je imel pred očmi še nekaj drugega. V družini Ulrichove žene Friederike, rojene Klinkowström, je v študentskih letih kot hišni učitelj poučeval tudi France Prešeren. »Bil sem fasciniran, da sem naletel na osebo, ki je imela v svoji preteklosti opraviti s slovenskim genijem, in občutek sem imel, da imam priložnost širši publiki prenesti delček slovenske kulturne dediščine.« France Prešeren pa ni edini slovenski pesnik, ki sta ga poznala zakonca Habsburg-Lothringen. »Ko sem ju povprašal po drugih imenih, sta mi omenila še Župančiča in Cankarja ter povedala, da poznata tudi dela koroških Slovencev.« Na splošno je bil Ulrich Habsburg vedno nekako povezan s slovenščino in Slovenci. Že njihova domača vzgojiteljica je bila iz Kočevja in naučila jih je prvih slovenskih besed, pozneje, ko je delal v papirni industriji, pa je spoznal Felixa Wieserja, vendar se je njuno poslovno sodelovanje zaradi zaprtja Obirja končalo, še preden se je Ulrichu Habsburgu uspelo naučiti slovenščine. O sebi pravi, da ni poliglot in da ne zna niti svojega maternega jezika, ki je danščina. Prav poseben odnos ima tudi do svoje oziroma družinske zgodovine, ki jo je začel malo bolje proučevati šele, ko se je upokojil. Njegov priljubljeni stavek je, da so Habsburžani delali zgodovino, drugi pa se je morajo zdaj učiti.

Janko Ferk je v knjigi zakonski par opisal z različnih vidikov, kot pravi sam, je imel pri pisanju povsem proste roke, odgovora pa ni dobil le na eno vprašanje – tisto, ki zadeva razdelitev dediščine med Ulrichom in njegovim bratom. Zakaj je Ulrich dobil precej manj, je ostalo družinska skrivnost, kar pozoren bralec v knjigi jasno zazna. Sicer ju je opisal kot človeka, ki imata zaradi znanega priimka nekatere prednosti, obstaja pa tudi druga plat medalje, nekakšna distanca, saj sta za ljudi hočeš nočeš ostala aristokrata, čeprav »se posebno Ulrich zato, ker izhaja iz tako znane dinastije, nima za kaj več. Ve, da je čas monarhije preteklost, kar dokazujejo predvsem mladi, ki jim ime Habsburg še nekaj pove, Lothringen pa po navadi ne znajo niti več pravilno napisati,« nekaj nostalgije po starih časih pa je kljub vsemu ostalo. Ulrich Habsburg si namreč želi, da bi v Avstriji veljale enake norme kot v Nemčiji, kjer so po odpravi monarhije pripadnikom aristokracije dovolili nošenje in uporabo plemiških naslovov. »Ulrich si želi, da bi smel nositi tak naslov in da bi bil ta zapisan v potnem listu in preostalih uradnih listinah, sam pa menim, da tega ne potrebujemo in da je bolje, da živimo v enorazredni družbi.«

Preprečeni predsednik

Precejšnji del biografije – če bodo pogovori uspešni, jo bodo pri Mohorjevi založbi prevedli tudi v slovenščino – pa je namenjen habsburškim zakonom, ki so leta 1919 vsej družini zaplenili celotno premoženje, odvzeli vse plemiške naslove in jim, kar je motilo predvsem Ulricha, prepovedali notranje politično delovanje, h kateremu je spadalo tudi kandidiranje za predsednika države. Kot pravi Janko Ferk, ga je zakon o pasivni prepovedi motil posebno zato, ker je vsak bivši član nacionalnosocialistične stranke lahko postal vse, samo Habsburžani tega niso mogli, in to še po 90 letih. Tudi v tej zadevi, ki jo je hotel rešiti po sodni poti, je odvetnika poiskal med koroškimi Slovenci. Kljub temu da pred ustavnim sodiščem z Rudijem Voukom nista bila uspešna, so zadevo lani rešili po politični poti in ta pasus anulirali. Čeprav je Ulrich Habsburg zadovoljen, da mu je z zahtevo uspelo, pa mu je dolgotrajnost postopka preprečila kandidaturo leta 2010, zato je sprva hotel, da bi knjiga nosila naslov Preprečeni predsednik, vendar se založba iz prodajnih razlogov s tem ni strinjala: »Prav tako pa tudi jaz ne, saj sem menil, da je njegovo ime večja izpoved kot pa to, da so mu preprečili kandidaturo.« Lektorica celovške založbe je dejala celo, da bi se dobro prodajala tudi Habsburška kuharica, če bi jo seveda izdali.

Seveda Janko Ferk živi in dela predvsem v sedanjosti, ki pa jo vseeno velikokrat primerja s preteklostjo. V eni izmed svojih kolumn je zapisal, da so skopost-denar-požrešnost-etika moralni pojmi, ki so se povsem izgubili v modernem pridobitniškem svetu. Ker morale ni več, so se odprla številna vrata, ki vplivajo na gospodarsko življenje, ki ni tako pošteno, kot je bilo pred 100 leti, čeprav ni povsem prepričan, da je bilo takrat res tako. In dosti drugače ni niti v politki, ki pri ljudeh izgublja zaupanje. »Če pomislite, koliko politikov se že med svojim mandatom ali po njem znajde pred sodnikom, ni čudno, da ne uživajo zaupanja. Največji problem je kapitalizem, ki sam po sebi ni nič slabega, vendar se je spremenil v mafijski kapitalizem. Norme poštenosti ne veljajo več, vsak grabi samo po kapitalu, in to ne glede na to, ali ga je zaslužil pošteno in pravično ter v okviru norm. Po mojem mnenju je to poguba kapitalizma.« In ker morala in etika nista pravni kategoriji, je edino, kar še preostane, kot pravi Janko Ferk, »pridiganje« in upanje, da se bo koga le oprijelo.