Hilda bi se operirala v Švici

Moja znanka nič ne jamra, za slovenske razmere ima nadpovprečno plačo. Že dva meseca pa toži nad bolečinami v hrbtenici, ki so se ji razširile na nogo. Kar redno se videvava in že mene boli, ko se vsa šepajoča bliža h kavarniški mizici. Potem naroči kavo in iz torbice izvleče škatlo zaldiarja/tramala/naklofena/ketonala. Saj nič več ne primejo, doda, tudi podočnjaki potrjujejo, da so ji bolečine noč spremenile v dan.

Bila je pri svoji zdravnici, ki ji je diagnosticirala išias. Ker so potem bolečine zapustile hrbtenico in se ugnezdile izključno v nogi, je bila naslednja diagnoza burzitis. Toda, glej ga zlomka, krvni testi so bili normalni in so izključevali kakršno koli vnetje. Tudi burzitis je odpadel. Splošna zdravnica je dvignila roke in končno napisala napotnico za dodatni rentgen kolka in za ortopeda. Na rentgen bi prišla razmeroma hitro, čez dva tedna, do ortopeda pa ne prej kot čez dva meseca (in ne kasneje kot čez osem). Še dva meseca hudih bolečin in tablet, ki komaj še kaj omilijo, imajo pa vse hujše stranske učinke!

Znanka ima, kot rečeno, nadpovprečno plačo, zato se je odločila za samoplačniško ambulanto. Na vrsto je prišla čez tri dni, poslali so jo tudi na rentgen. Še isti dan – izvide je dobila naslednjega in ne čez en teden, kot bi sicer nanje čakala z napotnico. Jo je pa to stalo več kot 100 evrov.

Zato ta znanka ne plačuje dodatnega zavarovanja. Zakaj bi ga? sprašuje. Da bi z napotnico trpela še mesece, nato pa v vsakem primeru obupala in si sama plačala pregled? Zdravstvena blagajna in zavarovalnice prav to pričakujejo: da bodo državljani s kolikor toliko povprečno plačo sicer plačevali dodatno zavarovanje – pač v strahu, da bodo morali kdaj na operacijo – v resnici pa obiskovali zasebne ambulante (zobozdravniške večinoma že tako in tako). Če bom kdaj morala pod nož, se bom takrat dodatno zavarovala, pravi znanka. Res bo zavarovanje začelo veljati šele čez tri mesece, ampak, saj bo tudi na operacijo čakala najmanj eno leto ...

Ob tem gre znanki iz njene nadpovprečne plače v zdravstveno blagajno na mesec 270 evrov, skoraj toliko odrine še delodajalec. Sama se strinja: ji pač trgajo več na račun tistih, ki zaslužijo manj. In si ne morejo privoščiti samoplačniških zdravnikov, zato v bolečinah čakajo na dohtarja mesece in mesece. Ali pa ga sploh ne dočakajo – ker so bili v službi pri Hildi Tovšak. Penzionerki, ki bi si kurje oko seveda operirala v Švici. Moral pa bi ji ga izpraskati kakšen padar na Golem otoku.