Hilda in Zidar naj bi od Opere potegnila vsak deset milijonov

LJUBLJANA – Sinoči so v Ljubljani slovesno odprli prenovljeno operno-baletno hišo, uradno imenovano Slovensko narodno gledališče, Opera in balet Ljubljana. Minilo je skoraj šest let od prvih gradbenih del, zvrstilo se je pet ministrov, propadli sta vsaj dve gradbeni podjetji (pred tem naj bi SCT Ivana Zidarja in Vegrad Hilde Tovšak pri Operi zaslužila vsak po dobrih deset milijonov evrov), gradnjo so nekaj časa ustavljali naravovarstveniki ob rdečelistni bukvi, podzemne vode z Rožnika so razklale steno v kleti, proračun projekta se je dvignil nad 43 milijonov evrov.

Umetniška hiša novega poglavja sicer ni odprla z novo predstavo, kot bi se spodobilo in kot so še nedavno napovedovali, vendar ravnatelj ustanove Mitja Bervar (mimogrede: nenehno je na odstrelu, po stolčku mu streže zlasti svet SNG Opera in balet Ljubljana, kot najvišji organ zavoda, ki mu predseduje Janez Lotrič, nekdanji prvi mož Petrola) obljublja, da odprtje zato ni nič manj slovesno, saj je ansambel ponudil, denimo, tudi finalni odlomek drugega dejanja Verdijeve Aide. Za dirigentskim pultom so stali Marko Gašperšič, Igor Švara in Loris Voltolini, sodelovali so koreografi Kristina Aleksova, Maša in Irek Mukhamedov, nastopili so operni in baletni solisti.

Opera že od leta 1892

Opera je bila sicer zgrajena leta 1892 v neorenesančnem slogu po načrtih arhitektov Jana Vladimírja Hráskýja in Antona Hrubyja, avtorja projekta prenove in dograditve poslopja pa sta arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc. Kot kaže, zlasti Kobetu v aktualni mestni in državni oblasti in tudi tisti, ki bo nastopila čez nekaj mesecev, še dolgo ne bo zmanjkalo dela.

Generacije mojstrov

Po drugi svetovni vojni so v stavbi v središču Ljubljane začeli svojo umetniško pot številni izvrstni pevci in pevke, kot so bili v prvem obdobju Miro Brajnik, Rudolf Francl, Vilma Bukovec, Nada Vidmar (žena akademika Josipa), Ladko Korošec, ki so močno vplivali na vzpon ljubljanske Opere. Dirigenti in tudi direktorji so bili tedaj Rado Simoniti, Bogo Leskovic, Danilo Švara, Samo Hubad. V sedemdesetih letih so v ansambel vstopili pevke in pevci Olga Gracelj, Franc Javornik, Ferdinand Radovan, Ženi Živkova … v zadnjem obdobju Janez Lotrič, Milena Morača, Norina Radovan. Po vojni in še nekaj desetletij za tem so na odru operne stavbe plesali Lidija Sotlar, Janez Mejač, Vojko Vidmar ter še mnogo sijajnih plesalk in plesalcev, ki jih danes, vsaj v Ljubljani, ni več. Kasneje sta ljubljanska opera in balet vse bolj izgubljala svoj ugled, v letih prenove poslopja pa sta šla malone v pozabo, četudi zadnja leta v svetu doživljata razcvet in sta spet vse bolj priljubljena.

Zanimivo, da je v zgodovino ljubljanske Opere vpletenih tudi nekaj generacij znanih glasbenih družin: tako je bil nekoč prvi mož dirigent in skladatelj Rado Simoniti, v času svojega mandata pa je prenovo vodil njegov sin, minister za kulturo Vasko Simoniti. Nekoč je bil dirigent in direktor Danilo Švara, kasneje je bila balerina v ljubljanski baletni hiši njegova hči Danila, na otvoritveni slovesnosti bo dirigent njen brat Igor. Dirigent in direktor Opere je bil pred leti tudi sin slovenskega skladatelja Blaža Arniča, Lovro, nekoč pa je v opernem orkestru občasno nastopal tudi odlični violinist Jernej, Blažev sin in Lovrov brat, ki je kasneje svojo glasbeno kariero nadaljeval v Švici.

Izguba identitete

Zanimivo, da nekdanji veliki zvezdniki ljubljanske Opere in baleta različno gledajo na njeno zgodovino in prihodnost. Baletnik Mejač meni, da so predvsem nestrokovna vodstva uničila Opero in balet v Ljubljani. Nekdanja primadona Bukovčeva pravi, da prenovljeno in dozidano poslopje ni več njena Opera, da ji je vse tuje, da je že vhod drugje in da se bo v njej odslej počutila tuje. Povsem drugače razmišlja primabalerina Lidija Sotlar: kot neverjetno vitalna in živahna več kot osemdesetletnica (pleše tudi njen in pokojnega moža, igralca Berta, vnuk, hiphoper Žiga) je nad novo Opero navdušena. Zanimivo je mnenje vodilnega slovenskega menedžerja v kulturi, direktorja Cankarjevega doma Mitje Rotovnika. »Vsa stvar mi deluje nekako takole, če se izrazim malce svobodneje: videti je, kot da je gromozanski bik naskočil od zadaj nedolžno ovčico, se pravi to prekrasno operno hišo, ki je zdaj popolnoma izgubila identiteto, to pa je dobil prizidek z grozljivim odrskim stolpom. Niso imeli prav tisti, ki so govorili, da denarja za novo Opero nimamo, pač pa mi, ki smo dejali, da je treba te stvari mnogo bolj premisliti,« meni trajnožareči Rotovnik.