Hočem živeti!

Stojiš ob bolniški postelji in gledaš, kako tvoj otrok umira. V komi je, priključen na naprave, in iz njega odteka življenje. Tudi tvoje se lomi. »Vidiš, kako je človek majhen in medicina omejena. Ko ti ljudje v belem ne morejo dati upanja, del tebe umre. Ta punčka je vendar moje poslanstvo, razlog, zakaj sem tukaj. Materialno postane nič. Svetu ne slediš več, nemo potuje mimo tebe. Tistim okoli sebe odgovarjaš, vendar si odsoten,« opiše svojo izkušnjo Robert Štaba. Nemo buljiš v stroje, želiš razbrati signale, grafe, poročila. Nemi obraz otroka ti trga srce. Starejša strežnica mi šepne: Kar pogovarjajte se z njo, dotikajte se je, ona vse sliši, vse zazna. Tudi žena in sin začenjata svojo notranjo bitko preživetja.«

Nejo zbije pijanec

Dvanajstletno Nejo je 23. aprila 2007 šolski avtobus po izletu odložil dvesto metrov od doma. Robert Štaba je doma slišal pok. Zbil jo je pijani domačin brez vozniškega izpita in z neregistriranim avtom. Videti je bilo, da v njej nobena kost ni več cela. Hude možganske poškodbe. Vendar se je zgodil čudež. Po sedmih dneh kome se je zbudila in začela boriti za življenje. Kakšno naključje: nesreča se je zgodila ravno na evropski dan varnosti na cestah, njen rojstni dan je hkrati svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč in njen oče je bil tedaj celo generalni sekretar Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Neja danes študira pravo. Lahko pa bi se končalo drugače.

Podatki policije

Leta 2012 je na slovenskih cestah umrlo 130 oseb, leta 2013, se pravi lani, pa 124, pravi mag. Vesna Drole, vodja stikov z javnostjo pri policiji. Lani je bilo med umrlimi 40 voznikov osebnih vozil, od tega jih je bilo le 15 pripetih. Od 21 nesrečnih motoristov trije niso uporabljali čelade, enajst od njih je nesrečo povzročilo, desetim pa so presekali pot, jih izsilili. Umrlo je tudi 20 pešcev in grozljivo je, da kar 12 na prehodu za pešce. Življenje je izgubilo 14 kolesarjev – polovica jih je nesrečo tudi povzročila – in 15 sopotnikov v osebnih vozilih. Le pet od teh je bilo pripetih. Hudo telesno poškodovanih je bilo lani 690, laže pa 7884. In vzroki? Neprilagojena hitrost, neupoštevanje prednosti, nepravilna smer vožnje in alkohol. V tem vrstnem redu.

Rok Strohsack

Tedaj je imel 17 let. »Iz kluba Oz pri Koloseju v Ljubljani sem šel sredi noči čez cesto in zbil me je kombi.« Rok je bil pijan, voznik pa tudi. »Pol leta sem bil v komi. Ko sem se zavedel, sem bil na vozičku in nič mi ni bilo jasno, ničesar se nisem spomnil. V tem času sem imel sepso in mrso, en teden vročino 42 stopinj in pod gipsom mi je noga dobesedno začela gniti. Če ne bi bila mama tako trmasta, bi jo najbrž izgubil. Zdravniki so ji tudi rekli, naj me da kar v dom upokojencev, ker iz mene tako ali tako ne bo nič. Da bom vse življenje vegetiral kot rastlina. Še dobro, da jih mami ni ubogala! V Soči so bili neverjetno prijazni, vendar pa sem predlog psihologinje Vesne Radonjič, naj šolanje nadaljujem v Kamniku na šoli za prizadete, vzel kot žaljivko. Odgovoril sem ji, da bom končal svojo gimnazijo, potem pa šel študirat. In sem tudi res.« Diplomiral je na ekonomiji, zdaj dela magisterij.

Rokov oče pa hudega pritiska ni zdržal. Po nesreči se je ločil in zahteval je celo, naj se Rok in mama izselita iz stanovanja. »Oče ne premore dovolj poguma,« pravi Rok. Z mamo še vedno živita v tem stanovanju. Vprašali smo ga, ali misli, da mu bo uspelo dobiti službo. Nasmehnil se je: »Jaz nič ne mislim, jaz to vem.« Danes mu nagaja še spastičnost leve roke, a verjetno bo plastični kirurg to lahko precej popravil. Počasneje govori in malce teže hodi, a gre že tudi brez palice. Deset let mladosti je potonilo v nenehnem boju. Pred nesrečo visok, čeden in poredno duhovit fant ni imel težav pri stikih z dekleti, »zdaj pa nekako nimam jajc, da bi naredil prvi korak. Nekoč vem, da bom imel družino – samo kaj naj pa do takrat počnem, halo! Hočem punco, hočem živeti!«

Vladimir Zorzut

Star je 52 let in že več kot deset let živi v domu starejših v Novi Gorici. »Prometno nesrečo sem imel pri 40., bila je posledica epileptičnega napada. V avtu sem bil sam. V soboto zjutraj sem se vračal iz trgovine, na ovinku sem izgubil zavest, zapeljal s ceste in trčil v hišo. Privezan nisem bil. Zlomil sem si hrbtenico, zato sem zdaj paraplegik, noge imam hrome. Nesreča mi je življenje obrnila na glavo, vse se mi je podrlo. Pa ne samo meni. Z očetom in mamo sem živel na kmetiji, bil sem edinec in nisem bil poročen. Samo jaz sem imel vozniški izpit in vse je bilo odvisno od mene. Zato sem se tudi potrudil, da sem spet lahko vozil. Po epileptičnem napadu pri tridesetih so mi vozniško dovoljenje vzeli, ampak ker deset let ni bilo nobenega napada več, sem ga znova dobil, potem pa se je ponovno zgodilo.

Po nesreči smo kmetijo opustili, ker nisem mogel več delati, starši pa so bili že v letih. Še zase in za kmetijo nista mogla skrbeti, kaj šele zame, zato sem se odločil, da bom šel kar v dom. V razgibanem okolju Goriških brd si z vozičkom tudi ne bi mogel nič pomagati. Po nesreči so mi življenje zagrenile čisto vsakdanje stvari: kako priti do stranišča in kako se stuširati. To so take travme, da je groza. Osem mesecev sem bil v Soči in tam te znajo vpeljati v novo življenje. Pravzaprav te naredijo novega človeka. Tu je vsak dan pri meni prijatelj, ki je pred leti v domu civilno služil vojaški rok. Postala sva prijatelja in že deset let me obiskuje.« Oče in mama sta že davno umrla in hiša številka 1 v Snežatnem je zdaj prazna.

Tadej Jereb

»Zgodilo se je pred petimi leti pod Črnim Kalom. S sopotnico sva se proti večeru vračala z morja na Vrhniko. Na cesti je bila gneča, vozil sem 40 ali 50. Pri odcepu za Buzet pa mi je pot presekal starejši voznik. Prepričan sem bil, da me je videl, a je kar zavil. Krmilo motorja mi je zagrabilo desno nogo in teža motorja jo je stisnila ob bok avta. Nič si nisem mogel pomagati. Nogo mi je tako zmečkalo, da so mi jo morali v Kliničnem centru odrezati. Zaradi treh očividcev, ki so mi takoj pomagali, stisnili arterijo in poklicali helikopter, sem sploh preživel. Dekle je odletelo čez, a si je samo zvilo gleženj in tudi motor ni bil kaj dosti poškodovan.«

V bolnišnici je bil tri mesece. Noga se mu je ves čas gnojila in se sploh ni hotela zaceliti. Povzročitelj ga ni nikoli obiskal, nikoli se mu ni opravičil. Ko sta se srečala na sodišču v Kopru, ga ni niti ogovoril. »Laže bi mi bilo, če bi imel bolj človeški odnos do mene.«

Tadej hodi s protezo in veliko stvari, ki jih je počel prej, danes ne more. Nesreča mu je zelo spremenila življenje. Ko se je vrnil iz bolnišnice, se je težko sprijaznil z resničnostjo. Da kupa stvari ne zmore. Vsa družina, še celo sorodstvo, je bilo v šoku zaradi njega. »Še zdaj slišim tisti zamolkli zvok – buf! – ko sem priletel v avto.«

Izgube otroka nikoli ne preboliš

Klinična psihologinja dr. Vesna Radonjič Miholič: »V Sloveniji je lahko srečna družina, ki tega davka še ni plačala. Izgubiti nekoga v nesreči je vedno nasilna smrt. Ne moreš najti ne smisla ne razlage, ničesar. Izgubiti otroka ni naravno in tega nikoli čisto ne preboliš. Tolstoj je rekel: Vse družine so srečne na enak način, nesrečna pa je vsaka na svoj način.«

Trideset let je delala v Soči in sodelovala pri oblikovanju programa za pomoč pri možganskih poškodbah. »Saj človek je isti, a spremembe so lahko zelo velike. Ljudje z življenjem več, jim rečem. Ker to so ljudje, ki so se zelo borili za svoje življenje in se ponovno postavili na noge. Ženska, ki se je iz bolnišnice vrnila domov, je lepo opisala: »V bolnišnici je bilo vse prilagojeno zame. Želela sem si domov, ko pa sem prišla, je bila med menoj in prejšnjim življenjem steklena stena. Na isti način nisem mogla več vštric z življenjem.«

Drugo dekle, študentka, je, ko se je vračala z zabave, doživela prometno nesrečo. Voznik in sopotnik sta umrla, ona pa se je morala zaradi možganskih poškodb vsega naučiti na novo. »Ko so domači prišli pome, jih nisem prepoznala. Grozljivo!« je povedala. »Nisem vedela, da so to moji starši.« Njeno življenje se je obrnilo na glavo: ne more nadaljevati študija, ne more zaživeti samostojno kot njen mlajši brat. Po več letih sem jo v Soči srečala na kavi in povedala mi je, da se večkrat pripelje 70 kilometrov daleč od doma. Na oddelku poklepeta s tistimi, ki jih nihče ne obiskuje. Sama je toliko izgubila in pretreslo me je, da je ravno zato pripravljena pomagati drugim, ki jim je tudi težko,« je povedala Vesna Radonjič Miholič.

Ko se življenje podre

Nesreča se lahko zgodi vsakemu od nas. Niti ni treba, da si kriv. Družina s tremi otroki se vrača z dopusta. Prometna nesreča. Najmlajši otrok umre, mama je trajno poškodovana. Nikoli več ne bo mogla skrbeti ne zase ne za koga drugega. Oče mora skrbeti za dva otroka, mama pa je zdaj v eni od ustanov. Življenje se jim je v trenutku podrlo.

Prizadet pa ni le poškodovani, trpi tudi povzročitelj. Fant iz srednje velikega mesta je bil na zabavi. Ko se je namenil domov, je pet deklet vztrajalo, naj zapelje še njih. Ni hotel, rekel je, da ne sme, ker zadaj nima sedežev. Avto je imel prilagojen za delo, ki ga je opravljal. Pa so vztrajale, da se bodo stisnile, in ga pregovorile. Na poti domov pa se je zgodila nesreča in vseh pet je bilo mrtvih. Rekel je, da bi dal vse, tudi svoje življenje, če bi jih le lahko rešil. Njegova mama je povedala, da je navsezgodaj hodila po kruh v trgovino, da ne bi koga srečala. Takoj ko so odprli, je bila tam. Oče in mama nista mogla več živeti v tistem kraju in preselili so se. Ali pa tista o pobegu s kraja nesreče: fanta je nekdo zbil. Same nesreče se sploh ni spomnil, najbolj pa ga je prizadelo, ker ga je storilec pustil ležati na cesti kot smet in pobegnil. Če bi povozil psa, bi se verjetno ustavil. Da ga je sočlovek pustil kar tako, to ga je bolelo bolj kot same posledice nesreče - te pa so bile kar težke.«

Damijana Žišt

Novinarka Večera se je junija 2003 ponesrečila na štajerski avtocesti. »Pri precej preveliki hitrosti sem začela prehitevati. Cesta pa je bila spolzka, ker je prej deževalo. Idealne razmere, na žalost. Spomnim se, da sem se zavedala, da se bom zaletela. Naslednje, česar se spomnim, je, da sem bila obrnjena na streho, čelno zabita v zid, ki ločuje vozne pasove. Potem sem videla, da imam roko ukleščeno med vrata. In to desnico, s katero služim kruh! Prišli so mi pomagat in ko sem jo končno dobila ven in videla, da imam še vse prste, sem si oddahnila. Pol leta bolniške, rehabilitacija. Ko je prijatelj Robi (Štaba) po hčerini nesreči ustanovil zavod Varna pot za pomoč žrtvam prometnih nesreč, sem bila takoj zraven. Lani sem pri zavodu izdala tudi knjigo Nevidni svet žrtev prometnih nesreč. V njej je sedemnajst pretresljivih izpovedi ponesrečencev ali tistih, ki so v nesreči izgubili otroka. Najbolj se mi je vtisnila v spomin zgodba Uroša iz Velenja. Sedemnajst let star je sedel v avto k pijanemu vozniku, drugače ni mogel domov. Zaleteli so se. V nesreči so jo ostali odnesli samo s praskami, on pa je bil v komi in vsega se je moral naučiti na novo. Ni hodil. Danes je to en lep fant, ki se mu še malce pozna pri hoji, vendar nikoli v življenju ne bo več govoril. Okvarjen ima center za govor in to je zanj grozna ovira. S sabo nosi tabelo in kaže črke, da napiše besede, ali pa ima tablični računalnik. Povedal mi je, da ga ljudje, ker ne more govoriti, obravnavajo kot spako.« Poiskali smo Uroša in še sam nam je napisal nekaj besed. »Nesreča se je zgodila januarja 1997 ob enih zjutraj zaradi prevelike hitrosti. V komi sem bil 21 dni. Štiri leta sem bil na vozičku, ampak zdaj že vozim avto in kolo in smučam. V glavi sem čisto ok, vse razumem, le govoriti ne morem. Ja, kar več let sem potreboval, da sem se prebil skozi vse to. Na začetku sem imel tudi grozne bolečine, ampak če imaš voljo, vse premagaš. Zdaj grem naprej, vzel bom, kar mi življenje ponuja. Nikakor pa nočem biti ubogi, kot mi večina pravi,« je napisal Uroš Dragičevič iz Velenja.

Časa se ne da zavrteti nazaj

Kaj bi poškodovani in svojci umrlih dali, da bi lahko čas zavrteli nazaj! Recimo ženska, ki je v prometni nesreči izgubila tri sinove. A to žal ni mogoče. Iz preteklih dogodkov lahko potegnemo le nauk in se poskusimo kaj naučiti iz tujih izkušenj. Saj ste že stokrat slišali: trezni, pripeti, brez telefona v roki... Če je kdo hudo bolan, imamo vsaj nekaj dni ali mesecev, da se od njega poslovimo, prometna nesreča pa nam osebo izpuli v trenutku. Brez opozorila. Ostaneta le velika bolečina in praznina. Vozímo torej s srcem in pametjo.