Hoja po Piranu je za hudo bolnega Antona komaj mogoča

Ljubezen do športnega ribolova je 71-letnega Antona Fellnerja iz rodnega Münchna pripeljala vse do Pirana. Prvič je mesto obiskal pred 15 leti kot član društva športnih ribičev iz Opatije, ko je sodelovalo na tekmovanju za pokal Ribiškega društva Oradela.

Obmorsko mestece je podjetnika, ki je imel na Bavarskem podjetje za vodovodne inštalacije ter centralno ogrevanje, tako očaralo, da se je po upokojitvi odločil preseliti na slovensko obalo. Kupil je čoln, ustanovil Ribiško društvo Arbun in leta 2015 v njegovem okviru pripravil prvo mednarodno tekmovanje v lovu s trnkarjenjem iz zasidranega čolna. Leta 2018 je odprl podjetje za prevoz potnikov s čolni in pri dejavnosti vztrajal, dokler mu je dopuščalo zdravje.

Usodni azbest

»Spopadam se z resnimi zdravstvenimi težavami, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Zaradi tega mi je bila diagnosticirana kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) z azbestno fibrozo, kar pomeni, da so mi pljuča zarasla in so brazgotinasta, kar močno zmanjšuje dihalno zmogljivost.« Pove, da trenutno lahko diha le z okoli 82 odstotki normalne kapacitete, zato potrebuje 24-urno dodatno dovajanje kisika, s katerim doseže približno 95-odstotno nasičenost krvi s kisikom.

»Poleg tega trpim za vensko trombozo na desni nogi, zaradi katere krvni obtok ne deluje pravilno do kolena,« pravi sogovornik, ki je od novembra 2016 najemnik stanovanja v Trubarjevi ulici v Piranu. »Zaradi bolečin pri hoji moram uporabljati rolator, saj mi prekomerna obremenitev noge povzroča dodatne zdravstvene težave. Velikokrat potrebujem nujno medicinsko pomoč v Splošni bolnišnici Izola. Od februarja do julija letos so me dvanajstkrat odpeljali reševalci. Toda zaradi lukenj med kamnitimi tlakovci me morajo od doma do reševalnega vozila, ki ne more parkirati pred vrati stanovanja, nositi.« Opozarja, da takšna hoja ni nevarna le zanj, temveč tudi za druge, meščane in turiste. Zaradi pogostih poškodb koles rolatorja ima še dodatne stroške, poudari Anton.

Z njim smo se sprehodili od Tartinijevega trga do doma, ki je oddaljen približno 100 metrov. Prepričali smo se, da je to zanj komaj premagljiv izziv. »Maja sem o tem pisal Občini Piran, a mi do danes, kljub večkratnim prošnjam, niso niti odgovorili,« je razočaran, saj si želi le to, da bi pristojni odpravili težavo, ki ga močno ovira v vsakodnevnem življenju.

Dež odnaša fuge

»Skoraj vse ulice v Piranu imajo neravno podlago in so tlakovane s kamnitimi kamni, predvsem tiste v starem, historičnem delu mesta, od Zelenjavnega trga do Punte: Trubarjeva ulica, Gregorčičeva, Levstikova, Verdijeva, Vidalijeva, Kriva ulica, Pusterla …« pa nam je odgovorila vodja odnosov z javnostjo Občine Piran Vesna Pinter Stojnić.

»Luknje oziroma fuge med kamnitimi tlaki lahko saniramo le na način, da se zapolnijo s peščenimi fugami (navodilo Zavoda za varstvo kulturne dediščine), ki ga ob vsakem dežju odnese. Največje luknje na Trubarjevi ulici pa smo v zadnjem letu na podlagi elektronskega sporočila oziroma obvestila krajana sanirali. Vsaj dvakrat JP Okolje, d. o. o.« Na vprašanje, ali načrtujejo obnovo, Pinter Stojnićeva sklene: »V letu 2026 ni predvidene celovite sanacije Trubarjeve ulice.«

Kolesa rolatorja se zaradi lukenj poškodujejo. FOTO: Fdsds 

Ulice v starem mestnem jedru imajo neraven kamnit tlak. FOTO: Fdsds 

Luknje smejo sanirati le s peščenimi fugami, ki pa jih močnejše deževje odplakne. FOTO: Fdsds