Hrana v smeteh, otroci pa lačni

LJUBLJANA – Še v nedeljo je bil svetovni dan hrane, ki pa se je že v ponedeljek nadaljeval v svetovni dan boja proti revščini in, kajpak, tudi lakoti. V bistvu je pomenljivo in prav, da se prvi dan spomnimo (pre)hrane, že naslednjega dne pa lakote kot ene od najbolj skrb vzbujajočih posledic obubožanja prebivalstva in stopnje njihove revščine. Kot je upravičeno opozoril Rdeči križ Slovenije (RKS) – v soboto je namreč 43 njegovih območnih združenj v sklopu enodnevne kampanje Drobtinica znova zbiralo prispevke za zagotovitev toplega obroka osnovnošolcem iz socialno najbolj ogroženih slovenskih družin –, je bilo velikemu tveganju revščine že leta 2015 pri nas (po uradnih statističnih podatkih) izpostavljenih kar 287.000 državljank in državljanov.

Reven je »le« vsak sedmi

No, a tudi danes več kot 130.000 prebivalcev »dežele na sončni strani Alp« – kljub temu da naša vlada zagotavlja, da se je stopnja z revščino povezanega tveganja predvsem po njeni zaslugi medtem že precej znižala in se še kar znižuje – za golo preživetje nujno potrebuje raznovrstno pomoč dobrodelnih ustanov oziroma države. Več kot 130.000! Med temi je kar 54.000 mladoletnikov oziroma otrok, katerih zdrav telesni in psihični razvoj poleg vseh drugih socialnih zadreg povsem neposredno pestijo oziroma ogrožajo tudi posledice pomanjkljive in nepravilne prehrane. »Nisem prav nič krivičen do svoje države, če povem, da je revščina danes naš zelo resen problem,« je, spomnimo se, nedavno zgovorno poudaril predsednik Rdečega križa Slovenije, nekdanji zdravstveni minister dr. Dušan Keber, ki je hkrati opozoril, da so se dohodki vseh tistih Slovenk in Slovencev, ki živijo pod pragom revščine, v zadnjih letih vsakih dvanajst mesecev zniž(ev)ali za skoraj sto evrov. Zelo podobno kot predsednik RKS je opozoril tudi generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic, ki je slovenske javnosti le še pozval k odločnejšemu boju proti vsem oblikam revščine. No, če je bil na območju EU leta 2015 relativno reven vsak šesti človek, je bil sočasno v Sloveniji, Avstriji ali na Madžarskem pod pragom tveganja revščine »na srečo« le vsak sedmi. Toda s tem, da se marsikje drugje na svetu, predvsem, jasno, v najmanj razvitih in najrevnejših državah, spopadajo celo z že tako imenovano absolutno revščino, se – statistični uradi držav članic EU sploh ne merijo absolutne revščine, marveč le relativno, pri čemer preverjajo, koliko ljudi je revnih v primerjavi s tistimi, ki to pač niso – prav gotovo ne kaže in niti ni mogoče tolažiti, a ne?

Kaj pa solidarnost?

Sloga, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč, je v zadnjih dnevih že priredila niz dogodkov – še nekaj jih bo v tem tednu –, s katerimi je želela oziroma želi opozoriti predvsem na to, kako zelo je našo skupno prihodnost (tudi za, jasno, izkoreninjenje revščine in lakote, neenakosti, neodgovornega izčrpavanja naravnih virov, korupcije, takšnih in drugačnih konfliktov) pomembna prav medčloveška solidarnost. Opozorila pa je še na nekaj: da si je mednarodna skupnost leta 2015 kot globalen (skupni) cilj zadala, da bo po vsem svetu izkoreninila lakoto že do leta 2030. Od leta 2030 nas resda loči še 14 let, vendar pa je ta hip na svetu več revnih in obubožanih, kot jih je bilo 2015. Večino teh, ki so iz vrst malih kmetov(alcev) in ribičev, poleg tega močno prizadenejo vsakokratne klimatske spremembe oziroma vremenske ujme. Hkrati se soočamo tudi s pospešenim naraščanjem svetovnega prebivalstva. Že do leta 2050 naj bi nas bilo 9,6 milijarde, kar pomeni, da se bodo še dodatno povečale potrebe po obdelovalni zemlji, pridelani hrani in razpolaganju z vodnimi viri. Kdo ob vsem tem sploh še lahko verjame, da bi lahko do leta 2030 izkoreninili lakoto?