Hrvaške potujoče ribarnice brez DDV

Ilirskobistriško območje in Kvarner sta bila od nekdaj prepletena. Ljudje na obeh straneh so nestrpno pričakovali, da bo padla meja, ki je v zadnjih dvajsetih letih dodobra načela nekdaj močne kulturne in gospodarske vezi. Julija je Hrvaška vstopila v EU, kjer velja prost pretok storitev in blaga, a to ne pomeni brez računa in ustreznega dovoljenja. Na to so opozarjali tudi cariniki, ki so med drugim pregledovali papirje kvarnerskih prodajalcev rib.

Sveže ribe iz 
Kvarnerskega zaliva

Kmalu po vstopu naše sosede v EU so se po vaseh v okolici Ilirske Bistrice pojavile prve potujoče trgovine z reško registracijo in začele ponujati sveže ribe. Medtem ko bistriški kmetje še raziskujejo, kako bi pri sosedih prodajali krompir, zelje in repo, kot so to počeli v nekdanji skupni državi, Hrvati sveže modre ribe pripeljejo do vrat, in to za manj denarja, kot so na prodaj v bližnji mestni ribarnici. In če dober glas seže v deveto vas, je pred dnevi segel tudi do carinikov. Ti so poostrili nadzor nad prodajo rib, ravno ko jih je gospa, ki jih pripelje dvakrat na teden, prodajala zvestim strankam. »Ljudje največ povprašujejo po svežih modrih ribah. To so sardele, sardoni in inčuni, kdaj pa kdaj vprašajo po kakšnem osliču ali lignjih,« nam je zaupala, medtem ko je nanjo z varne razdalje prežal carinski avto. Čakali so cariniki, čakala je ona in tudi kupci. »Ribiči lovijo ponoči, zgodaj zjutraj ulov pripeljejo v Plomin, kjer jih prevzamemo in nato sveže ribe prodajamo v Kastavščini, Matuljah ter okoliških vaseh,« pove gospa. »Ribe prodajam za sina, ki ima obrt. Do zdaj smo prodajali le do Rupe, po vstopu Hrvaške v EU pa smo poskusili tudi na Ilirskobistriškem, in ljudje so zelo zadovoljni z našo ponudbo,« še doda.

Slovenci so že vrsto let kupovali ribe pri njej na hrvaški strani. Poskusila je urediti papirje, vendar slovenska birokracija ni prav hitra, zato se je odpeljala na občino, da malo povpraša. Cariniki so se odpravili za njo, a njenega avta niso pregledali, nam je pozneje zaupala. Dokler ne pridobi dovoljenja, pa bo prodajala samo na Hrvaškem.

Tudi drugi prodajalec dovoljenje še pridobiva, a vseeno tvega, saj so se ljudje nanj navadili. »Dvajset let sem bil ribič, modre ribe smo lovili vse do Paga. Ponujam samo sveže. Ljudje so zadovoljni in se vračajo, zato bi bilo škoda to prekiniti,« začne pripovedovati, potem ko se prepriča, da nismo kakšni uradniki. Zadovoljni kupci pravijo, da so odslej ribe na njihovem jedilniku vsaj enkrat na teden.

Ni pridelkov, ni zanimanja

V Jugoslaviji so bistriški kmetje prodajali pridelke v opatijske hotele, vozili pa so jih tudi od vasi do vasi, kot to danes počno kvarnerski ribiči. Aleš Zidar, strokovni vodja LAS – Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom, pravi, da so Hrvati izkoristili prednosti. »Prodaja rib je tržna niša na našem območju, kar je zelo dobrodošlo tako za kupce kot kmete, da se predramijo. Zdaj smo vsi krivi za njihovo neaktivnost, sami pa ne bi naredili nič. Lahko bi se dogovorili za prodajo na hrvaških tržnicah in povečali proizvodnjo, saj trenutna ni dovolj niti za slovenske razmere.« V društvu so navezali stike z veletržnico v Matuljah in preverili, kakšne so možnosti za prodajo na Hrvaškem. Ugotovili so, da bistriški kmetje nimajo zadostnih količin za resno trgovanje. Dodaja, da morajo na Hrvaškem prej pridobiti delovno dovoljenje, ki stane 23 evrov, medtem ko lahko Hrvati v Sloveniji prodajajo brez dodatnih stroškov, seveda ob urejeni poslovni dokumentaciji.

Na Carinskem uradu Sežana pravijo, da niso pristojni za opravljanje nadzora prodaje rib iz Hrvaške. Podobno menijo tudi na tržnem inšpektoratu, kjer dodajajo, da lahko Hrvati opravljajo svojo dejavnost na našem ozemlju, če le izpolnjujejo vse pogoje. Sicer so dobili prijavo glede dela na črno, a kršitve niso ugotovili. Dodali so, da mora vsak prodajalec na našem ozemlju izdati račun, in nas napotili na davčno upravo.

Tam so nam pojasnili, da je svobodno delovanje podjetij, ki imajo sedež v kateri od članic EU, ena izmed temeljnih pravic. Če je namreč družba ustanovljena v članici EU, lahko opravlja dejavnost na celotnem notranjem trgu. Zakon o davčni službi pa posebno določa, da se mora pravna oseba, ki nima sedeža ali podružnice v Sloveniji, vendar tu deluje, vpisati v davčni register. Dobiček nerezidenta z opravljanjem dejavnosti v poslovni enoti oziroma stalni bazi, ki je pri nas, se obdavči v Sloveniji, hrvaški davčni zavezanci pa se morajo pred prvo opravljeno prodajo na ozemlju Slovenije tudi identificirati za namene DDV in za opravljene dobave rib izdajati račune ter obračunavati slovenski DDV, so pojasnili.