Hrvate je strah prve dame ZDA

LJUBLJANA, ZAGREB – Zavest o tem, da je prva dama ZDA postala slovensko dekle Melania Trump, se je šele po inavguraciji naglo razširila po Hrvaški in drugih državah, nastalih po razpadu SFR Jugoslavije. Četudi so jo že prej omenjali in o njej pripravljali novinarske prispevke, se je šele po ustoličenju predsednika Donalda Trumpa znašla na naslovnicah balkanskih medijev – še posebno v modri obleki z zaprisege, ki je postala kar njen zaščitni znak. 
Za medijsko odmevnost je poskrbela tudi sama gospa Trumpova: na svojem novem uradnem računu prve ameriške dame na družabnem omrežju twitter (ki ga spremlja 6,500.000 sledilcev) je kot prvo objavila fotografijo, ko med zaprisego možu drži sveto pismo, ter jo podpisala: »Globoko sem počaščena, da bom služila tej čudoviti državi kot prva dama.«

Zaradi dejstva, da je sedanja prva dama ZDA rojena v SFRJ, je Melania Trump, rojena Melanija Knavs, seveda neizčrpen vir in navdih medijev bivše Juge. Na jugu iz njenih dejanj radi sklepajo, da se vidi, da je naša. Če se Melanija loči, je pol Amerike naše, tako ni le slovenska, temveč balkanska šala.

Hrvatom so pred dnevi v dnevnem tisku predstavili celo Melanijino slovensko odvetnico Natašo Pirc Musar, ki skrbi za njeno dobro ime na tej strani luže; med drugim smo izvedeli, da se Pirc Musarjeva nikoli ni srečala z Melanio ter da tudi nikogar pri nas niso tožili zaradi zlorabe Melanie v komercialne namene. 
Hrvaški politični magazin Globus je v zadnji številki Melanii posvetil naslovno temo, v kateri se sprašuje, ali bo slovenskega naroda hči postala glavna zaveznica Slovenije v sporih proti Hrvatom. Avtorica politične analize – iz katere veje jasen strah, da bi Američani obrnili hrbet svojim hrvaškim zaveznikom – je redna profesorica zagrebške fakultete političnih znanosti dr. Mirjana Kasapović. Potem ko se uvodoma roga iz slovenskih politikov, intelektualcev in novinarjev, ki da so »izgubili kompas«, v nadaljevanju vendarle servira pristen hrvaški strah. »Zdi se, da bi Melania Trump morala pomagati slovenski politiki,« piše avtorica ter špekulira, da bi morali za ugoden izid arbitraže Piranskega zaliva prek Melanie »spodbuditi ameriškega predsednika, da bi pritisnil na sodnike mednarodnega sodišča ali vlade držav, od koder so sodniki, da bi ukrepali po slovenskih željah?« Analiza se konča s pozivom avtorice, naj se slovenski politiki pogledajo v ogledalo.

Nemara so še bolj od analize zgovorne spremljajoče fotografije: na Globusovi naslovnici je Melania v prvem planu, ob njej so v velikosti palčkov Miro Cerar, Karl Erjavec (Kasapovićeva njegove sposobnosti ocenjuje kot raven povprečnega vaškega pisarja«) in Dimitrij Rupel, ki je ocenjen kot politik, ki komaj brzda nestrpnost do Hrvatov. Članek so opremili z grafiko, na kateri je zemljevid Slovenije s spornimi temami, kot so Piranski zaliv, teran, krška nuklearka in meja na Muri. 
Olje na plamene slovensko-hrvaških razmerij te dni in tedne prilivajo različne informacije, od dvomov o finančnem stanju Agrokorja do terana in zalivske arbitraže. Glede na nepredvidljivost ameriškega predsednika strahovi Hrvatov, da izgubijo tradicionalnega vojaškega in političnega zaveznika, niso povsem iz trte izviti. Morda pa so se spomnili na rek, ki naj bi bil prav hrvaški – kri ni voda.