Huhuhu za normalne

Lani, ob koncu mature in, resnici na ljubo, še ko je trajala, sem zbrala nešteto gimnazijskih knjig, delovnih zvezkov, učnih listov, atlasov, esejskih in drugih pripomočkov (ja, moral bi jih sin, pa jih ni, hvala za opozorilo), da bi jih z največjim veseljem predala drugemu učenjaku na taisti gimnaziji. Novi nadobudnež se kar ni mogel načuditi, kakšne količine tovorim in ali je to res učbeniški sklad enega samega dijaka. Ja, tudi sama nisem mogla verjeti, kaj vse sem nakupila in morala kupiti v teh štirih letih, da so delovni zvezki ostali prazni (kriv je seveda nevestni dijak) in da so pri posameznih predmetih knjige ostale najmanj tretjino neobdelane ipd. Je kdo kriv?! 

Ampak povedala vam nisem nič novega, kajneda. Želim vam pravzaprav sporočiti nekaj povsem drugega, namreč, kako zelo sem bila začudena nad neuporabnostjo mnogo knjig, ki sem jih predala v dobri veri nasledniku. Ničvredne so postale v letu, dveh ali štirih; šolsko leto zahteva nove knjige, nove delovne zvezke, nove priročnike. Natančno vem, da smo morali vsako leto čakati na vsaj dva učbenika, ki

sta še lezla iz tiskarne. Svet se vrti hitreje kot Slovenija, poslušamo. Ja, a dejstva niti eno leto ne vzdržijo, ali kako to gre? Ali pač so učbeniki vkup dani čez mlado noč. Devalvacija znanja. 

No vidite, nova oblast že napoveduje spremembe na področju šolstva. Vendar to ni nič novega, če me spomin ne vara, smo taiste »novosti« premlevali že nekajkrat. Denimo dva primera: matura sicer še bo, vendar zgolj kot obvezen zaključni izpit, fakultete naj pripravijo ustrezne sprejemne izpite za študente. In: vpis v gimnazije je treba omejiti in organizirati rekrutacijo mladih v rokodelske učne programe. Ja, vse lepo in prav, ampak ali imamo podlago za tovrstne načrte, poznamo dejanske potrebe trga po določenih poklicnih panogah in ali znamo predvideti, kakšne bodo potrebe po poklicih čez pet in deset let? 

Predvsem pa, kaj je z našo osnovno šolo? Tukaj se vendarle vse začne in ni strokovnjaka, ki bi si upal trditi nasprotno: osnovna šola nam da zdrave in trdne zametke za vse življenje ali pač ne. Smo že ovrednotili, kakšno znanje nam je prinesla devetletka? Verodostojne mednarodne raziskave so pokazale, da je znanje naših devetletkarjev slabše od osemletkarjev. Če nam že nobena raziskava ne »ustreza«, potem samo poglejte, kakšne težave imajo naši srednješolci. Luknje v temeljnem znanju. Odsotnost učne poti. In cilja. Izguba ideje. Ozrimo se v rezultate mature, ki vztrajno padajo. Ali ni to dovolj dober signal za poglobljen uvid v snovi in – odnose? Ali so snovalci in podporniki devetletke strokovno opešali? Ali so že spregledali balast, s katerim krmijo naše potomce, prepoznali napake in njih posledice za cele generacije otrok; ali so že dojeli, da so slovenski šolarji faktografi, z zatrto domišljijo in potlačenim razmišljujočim umom? Da je v njih ena velika praznina, ki vsak dan, v različnih pojavnih oblikah, bruha v nas? So tudi kreatorji šolskih prenov izgubili čas, ki se nikoli ne povrne?! 

P. S.: Zadnjič me je do solz nasmejal sodelavec, predvsem ekspresivnost njegovega pripovedovanja o tem, kakšno domačo nalogo da je dobil. No, dobil jo je njegov triletni fante v vrtcu. Projekt Palček Bralček nalaga staršem, da skupaj z otrokom preberejo pravljico (preberejo jo seveda starši), otrok pa naj se nauči obnovo in jo predstavi pred svojo skupino. Potem projekt še naloži staršem, da svojega triletnika naučijo pesmico. Naučil ga je Lunino uspavanko, takole mi jo je deklamiral po telefonu (trikrat): »Huhuhu, noč je tu, luna sije, zdaj je čas za vragolije.« 

Ta trenutek nam lahko samo zaželim: postanimo malo bolj normalni.