Imeli tri prehode čez železnico, zdaj so brez

ZGORNJI LOG – Direkcija Republike Slovenije za ceste (DRSC) je aprila 2013 objavila javni razpis za dolgo pričakovano gradnjo 1600 metrov ceste in nadvoza čez železniško progo v dolžini 164 metrov na glavni cesti Ljubljana–Litija v Zgornjem Logu. Naložba je bila ocenjena na 9,5 milijona evrov in jo je sofinanciral Evropski sklad za regionalni razvoj.

Gre za zelo prometno cesto, obremenjeno s skoraj 8300 motornimi vozili na dan. Že takrat je DRSC pridobil 92 zemljišč, dogovoriti se niso mogli le s tremi domačini. Med njimi je bil tudi nekdanji poslanec Gvido Kres, ki se ni strinjal s 25.000 evri odškodnine – za odvzem 4000 kvadratnih metrov kmetijske zemlje in nepremičnine. Takšne so morali potem razlastiti.

Kako so se s Kresom slednjič uskladili, ne vemo, vemo pa, da so konec maja letos promet po nadvozu končno le sprostili.

Vse lepo in prav, toda kopica krajanov se dober mesec po svečanem odprtju vse bolj jezi in nerga nad dejstvom, da ne morejo več – do svojih njiv in do svojih pridelkov. Prej so jih imeli namreč le čez cesto, čez urejen železniški prehod, zdaj morajo vse naokrog, »kar dva kilometra daleč,« pravijo.

Vedeti je treba, da to niso le mlajši, so tudi starejši, ki jim korak ali dva več pravzaprav pomeni nemogočo misijo in nepotreben izziv.

Agilni substitut

Med tistimi, ki so se že takrat (sicer) uspešno dogovorili, je bil tudi 81-letni Franc Marzidovšek. Odškodnino za približno hektar zemlje je potem dobila njegova hči. Ta, ki ji tudi pripada hiša, ki jo je Franc zgradil ob rojstni domačiji. V novogradnji ni nikoli živel, pravi. Z ženo Tončko vse odtlej živi v litijskem stanovanju, ki si ga je pridobil s pomočjo zaslug. Teh resnično ni bilo malo: sila agilni Franc je namreč vse življenje posvetil železnici; polnih štirideset let, na devetnajstih železniških postajah! Pri njih gre to – iz roda v rod. Že njegov oče je opravljal železničarski poklic, bil je čuvaj in zaporničar. Delo na železnici je Franc omogočil še starejši hčeri Branki. »Jaz pa sem bil substitut!« je v tistem ponosno izrekel. Nekakšen nadomestek? »Hja, med drugim sem bil pomočnik šefa zaloške postaje!« Kar 20 let je bil namreč nekakšen policist v železničarski opravi, ki je nadzoroval armado premikačev in kretničarjev, meril alkohol v njihovi krvi, spremljal njihovo osredotočenost, Franc je bil še kako strog prometnik, perfektni izvajalec – tako imenovanega – notranjega reda na železnici. Je hudo načelen človek. Ki je na Slovenske novice poklical ravno zaradi tega, saj bo moral to načelnost – po vseh teh letih – gladko pohoditi.

Popljuvana skleda

Pohoditi? Predstavljajte si, da se celotno poklicno kariero (več kot uspešno) zavzemate, da se vaši podrejeni držijo osnovnih pravil. Eno najbolj osnovnih je, to ve že vsak otrok, da ne hodiš čez železniško progo, kjer ni urejeno. Sliši se preprosto. Pa še zdaleč ni!

»Toliko let sem se zavzemal za to in kaznoval vse, ki so to počeli, zdaj pa sam to počnem!« se je hudoval. Prevedeno: toliko energije in truda vložiš v red in disciplino, si na vse kriplje prizadevaš, da se ljudje držijo najosnovnejšega, zdaj – v na videz brezskrbnem penzionu – pa začneš takole pljuvati v lastno skledo in kot pobalin hoditi čez štreko.

»Ne moremo do polja, ne moremo več do travnikov in njiv!« je jezno udaril ta, čigar zelnik se je na lepem oddaljil za dva kilometra. O čemer je tudi jasno in glasno poročal v občinskem glasilu: »Več hektarov njiv in travnikov ni več obdelovalnih – zaradi novo napeljane ceste. Ko so leta 1849 zgradili znamenito evropsko železniško progo Dunaj–Trst, so naši vasi Zgornji Log omogočili tri prehode čez železniško progo z zapornicami. Ljudsko smo jih poimenovali Kovačeve, Pintarjeve in Zamudove rampe. Prek teh prehodov smo hodili in vozili z voli, konji, šajtrgami. V vseh teh letih se je zgodila le ena sama nesreča s smrtnim izidom, ko je Skubič-Mohorjev Deni s fičkom zapeljal čez progo, ker zaporničar zapornic ni pravočasno zaprl. No, zdaj smo pa ostali brez prehoda! Zgradil se je namreč ogromen nadvoz nad železniško progo, nam vaščanom pa zaprl pot čez progo do njiv in travnikov. Omogočili so nam jo le pod železniškim mostom, ta je dva kilometra dolga, namesto sedanjih 300 metrov. In ko bo reka Sava naslednjič narasla, kar se večkrat dogaja, tudi te poti ne bo več. Pri tako veliki izgradnji nadvoza so očitno pozabili na podvoz ali nadvoz do njiv, travnikov in kozolcev.«

Nikoli več na njivo

S Francem smo se v nalivu znašli pred železniškim prehodom, ki ga od junija ni več. Nekdanji prehod je postal slepo črevo, nekakšen cul-de-sac po francosko. »Vsi se jezijo, vsi!« je tolkel Franc, razprl dežnik in jadrno prečkal progo, po kateri s sto na uro brzijo jeklene kompozicije. »Sedemdeset evrov znaša kazen, če jo takole prečkaš!« se še kako zaveda. Uporniški Franc se je le malo prej pogovarjal z vaškimi ženičkami, ki so prav tako enotno pritegnile, »nikoli več ne bomo šle na njivo«!

»Ker nočejo čez progo!« nas je še enkrat podučil.

Med gradnjo je sicer nekaj poizvedoval ter vprašal nekega funkcionarja, ki je, kot pravi Franc, hodil z nekim papirjem naokoli, »kje bomo pa zdaj na njive hodili,« ga je pobaral, »dajte podvoz narediti, vsaj za pešce, če že za mehanizacijo ne,« mu je še siknil. Pa mu je oni kar iskreno povedal: »Naokrog boste morali, pod železniškim mostom!«

»Ne, jaz že ne bom hodil okoli rit' u varžet, to pa že ne! Osemdeset let sem hodil čez urejen železniški prehod, zdaj je vsega konec; za peš je to občutno predaleč!« Pripravljen je, smo izvedeli, celo tvegati globo.

Čez prepovedano progo

Pa jo je v tistem spet poskočno ucvrl – čez prepovedano progo. Kar tam na tračnicah se je obrnil in zakričal: »Če me bo kdaj varuh reda in miru takole zasačil, mu bom takoj pokazal svojo delovno izkaznico, ki jo še vedno hranim. In četudi bo rekel, da je že stara in propadla, jaz še zdaleč nisem!«

Medtem ko so dežne kaplje curljale z njegovega dežnika, je pokazal proti kraju, kjer bi po njegovem zlahka zgradili podvoz »in kjer voda nikdar ni poplavljala«!

Njegovih dobronamernih priprošenj ni hotel doslej nihče uslišati. Nihče! Pa tudi njegovih rojakov ne. »Ne, tam naokrog že ne bomo hodili!« je dal kar v skupnem imenu prav lepo vedeti Franc, ki je po toliko letih, ki jih je posvetil železnicam, na lepem ostal brez nujnega in z avtomatskimi zapornicami urejenega prehoda. Čez progo. Do njiv in pridelkov.