Išče se (novi) mandatar

Korel in Polde se srečata po nekaj desetletjih. Korel prijatelja povabi domov na kavo. Sedeta na teraso, ko Polde ženi:
»Draga, skuhaj nama kavo.«
Rečeno, storjeno.
Nekaj zatem Polde dene: »Sonce moje, prinesi nama kaj za prigriznit.«
Kmalu je miza polna.
Čez pol ure spet: »Zlato, poglej, če je v hladilniku kakšno pivo, in nama ga prinesi.«
Želja je izpolnjena, Korel pa si le ne more kaj, da ne bi vprašal: »Vsaka čast, občudujem te. Le kako ti še uspe po 52 letih zakona svoji ženi reči sonce, draga moja ali zlato moje? To pa je res ljubezen!«
Polde: »Ma kakšna ljubezen neki, že pred sedmimi leti sem pozabil, kako ji je ime ...«

Janezek je ponoči žejen, vstane in pride v spalnico staršev. Očija najde na mamici.
»Oj, tudi jaz bi se igral konjička!« zavrešči in že je na očkovem hrbtu. »Hi, konjiček, gremo,« poskakuje na očiju.
Fotru ne preostane drugega, kot da sprejme igro. Tako nekaj minut, ko začne mamica pospešeno dihati, stokati, vzdihovati in zavijati z očmi. Janezek takrat zakliče:
»Oči, previdno, kadar je tako, po navadi oba s poštarjem padeva na tla!«