Italijana sta pofrezala konkurenco: dirko si je prišlo ogledat kar 700 ljudi in imeli so kaj videti (FOTO)

»Utrujeni smo, vendar zelo zadovoljni. Bilo je zanimivo, prireditev nam je uspela, na koncu pa so mi odrezali še kravato. Žal moja freza tokrat ni bila uspešna, saj je tri dni pred dirko zaribala. Dobili smo drug motor, vendar freza ni šla tako, kot bi morala. Prvo mesto je tako odšlo v Italijo,« nam je pripovedoval Dantes Štor, doma z Banjške planote, ki je s prijatelji organiziral že četrto svetovno prvenstvo v dirkanju s frezami.

Dirko si je prišlo pogledat kar 700 ljudi in imeli so kaj videti. Da ne bo dileme: tekmovalo se je s frezami, kmetijskimi oziroma vrtnimi stroji, po domače motokultivatorji, ki so v osnovi namenjeni rahljanju, drobljenju in prekopavanju zemlje. To pot pa je šlo za čisto pravo dirko – za tako imenovani freli reli.

Kot formula 1

»Na Banjšicah so brneli na naši klasični progi. Ta je res fenomenalna, saj je primerna tako za tekmovalce kot za gledalce. Omogoča, da obiskovalci vidijo skoraj vse, kar se na njej dogaja. Večinoma poteka po travniku, na njej so trije precej veliki skoki. Na zadnjem delu je ozka in drseča dolina, zahteven je tudi zadnji zavoj, v katerem se je prevrnilo že več tekmovalcev. Zaradi trave, drsenja, skokov in ovinkov mora biti voznik ves čas zelo zbran,« nam je Dantes postregel s podatki o progi, ki je nastala zahvaljujoč trojcu Brako Strgar, Zdravko Madon, Nik Peršič, ki so prav za svetovno prvenstvo dali na razpolago svoje travnike.

Njeno veličanstvo – freza

Na startu ni skoraj nič drugače kot pri kakšnem drugem reliju.

Italijana sta zdrvela do zmage.

Proga je razgibana, dolga dober kilometer. Ekipe, tudi iz Italije in Nizozemske, prednjačile pa so slovenske, so se zbrale ob 15. uri. »Najprej smo skupaj pregledali progo in se seznanili z njenimi posebnostmi. Ob 16. uri so se začele kvalifikacije, nato pa smo dirkali vse do približno 19. ure. Izpeljali smo štiri vožnje oziroma štiri runde, v vsaki pa so morale dvojice prevoziti po tri kroge. Letos smo dodali postanek v boksih, podobno kot v formuli 1. Tekmovalci so morali zapeljati v bokse, kjer so jih čakale različne naloge, ovire, preskoki in vožnja samokolnice skozi slalom, pri čemer sta bila najhitrejša Vesna in Marko. Ni šlo torej samo za hitrost, ampak tudi za spretnost,« je Štor opisoval tekmovanje, ob katerem pa niso pozabili niti na varnost gledalcev.

Zanesljiva vožnja

Tekmovalci so se na progo podajali posamično, v enominutnih intervalih. Tako kot se to dela na reliju. Gledalci so res imeli kaj videti. »Zmagovalna freza je dosegla približno od 30 do 40 kilometrov na uro,« je povedal Dantes Štor, ki je obenem razkril, zakaj je tako pomembno, da ima freza dva potnika: »Predvsem zaradi zabave, pa tudi zaradi ravnotežja in samega načina tekmovanja. Voznik upravlja frezo, sovoznik pa ima pomembno vlogo pri nalogah v boksih. Voznik ostane na frezi, sovoznik pa mora opraviti preskoke, premagati ovire, voziti samokolnico in nato čim hitreje znova skočiti nazaj na frezo. Gre za pravo ekipno delo.«

Nekaj po 19. uri je bilo naposled jasno, da sta tokratna svetovna prvaka Italijana Luka in Patrik, ki sta pofrezala konkurenco, srebro je osvojil dvojec Matija-Erik, bron pa Komačo in Jure. »Res sta dobro vozila, za uspeh pa potrebuješ seveda tudi nekaj sreče. Njuna freza je delovala brez večjih težav in bila zanesljiva skozi celotno tekmovanje. Moja najhitrejša freza je, kot rečeno, žal zaribala nekaj dni pred dirko, zato je letos nisem mogel uporabiti. Z nadomestnim motorjem potem nismo bili tako konkurenčni,« je pripovedoval Dantes.

Prav dober glas o tekmovanju je tudi kriv, da sta Italijana izvedela za to svetovno prvenstvo: na Banjšicah v tamkajšnjem kampu sta nekoč kampirala, od domačinov sta izvedela za freze, drugo je zgodovina.

Ob zaključku se zato prav nikomur ni mudilo domov. »Po tekmovanju je sledilo druženje. Otroke smo približno dve uri vozili na prikolicah po progi. Te so bile polne nasmejanih otrok, ob katerih so zaradi varnosti hodili tudi odrasli. Vsi so bili navdušeni: tako otroci kot njihovi starši. Ko vidim zadovoljne in nasmejane otroke, tudi sam zelo uživam. Prav zaradi takšnih trenutkov se splača organizirati takšno prireditev,« je sklenil Dantes, ki je vesel in ponosen, da je imelo svetovno prvenstvo tudi žensko dvojico: Slovenka Tina je združila moči z Nizozemko Anek.