»Klici se kar vrstijo, veliko ljudi bi rado prišlo pogledat, kaj smo pripravili,« me nagovori, ko še končuje pogovor po mobilnem telefonu, Jožek Horvat Muc, predsednik Sveta romske skupnosti Slovenije. Eden najbolj dejavnih in prepoznavnih pripadnikov slovenskih Romov je vložil veliko energije v to, da so v Murski Soboti odprli Evropski muzej romske kulture in zgodovine. »Sporočilo muzeja Iz preteklosti v sedanjost nadaljuje naš trud k večji prepoznavnosti romske skupnosti, njenega zgodovinskega spomina ter vloge v slovenskem in evropskem prostoru,« podčrta Muc. Od leta 2012 je bil muzej v Hotelu Zvezda v središču mesta, poslej deluje nedaleč stran, v Ulici Štefana Kovača.
Muzej ni le zbirka predmetov. FOTO: Andrej Bedek
Več kot zgodba Romov
Nova lokacija ni zgolj organizacijski ali inštitucijski dosežek, poudarja: »Govorim o evropski razsežnosti muzeja, ki se bo povezoval s sorodnimi ustanovami v tujini, izmenjeval razstave, znanje in izkušnje ter se vključeval v širšo mrežo medkulturnega dialoga.« Obiskovalcem so med drugimi predstavljeni elementi romske glasbe v Prekmurju, tradicionalna noša ter obrti in dejavnosti. »A se ne bomo ustavili pri tem,« razlaga Muc, »v prihodnje nameravamo vsebine razširiti še na romske poklice, umetniške veščine, bivališča in druge vidike vsakdanjega življenja Romov skozi zgodovino.«
»Klici se kar vrstijo, veliko ljudi bi rado prišlo pogledat, kaj smo pripravili,« pravi Jožek Horvat Muc. FOTO: Andrej Bedek
To nikakor ni le zgodba 12, 13 tisoč pripadnikov romske skupnosti – največ jih živi v Prekmurju, na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini –, kolikor jih po oceni mojega gostitelja prebiva v Sloveniji. »Muzej je preprosto več. S slehernim posameznikom, ki smo ga predstavili na razstavah, sporočamo, da smo zelo pomemben dejavnik društvenega, družabnega in sploh življenja v Sloveniji,« pove. Ne moreva mimo tragičnega dogodka oktobra lani v Novem mestu, ki je slovenski državi nastavil ogledalo. »Mir, sožitje in varnost so jamstvo za spoštovanje vseh in vsakogar. In to sporočamo tudi z muzejem,« pravi Muc. Prav s predstavitvijo vidnih pripadnikov slovenskih Romov v muzeju želijo opomniti na dolgo zgodovino sobivanja Neromov z Romi v Sloveniji, čeprav so pri tem še vedno težave: »Vrtimo se v začaranem krogu. Slovenska družba v tem trenutku še ni našla izhoda iz njega. Muzej pa je lahko eden od korakov, ki nas usmerijo k izhodu, seveda še posebej v teh turbulentnih časih.«
V prihodnje nameravajo vsebine še razširiti. FOTO: Andrej Bedek
Na olimpijskih igrah
Jožek Horvat Muc se med vodenjem ustavi pri panojih o romskih muzikantih v Prekmurju. Miško Baranja je bil prekmurski cimbalist, ki se je rodil pred 106 leti v številno družino v Vanči vasi pri Murski Soboti. Cimbale je začel igrati pri desetih letih, od leta 1939 je nastopal v očetovi zasedbi Baranja band. Konec šestdesetih je z glasbeno družino Kociper iz Beltincev soustvaril novo glasbeno zasedbo, imenovano Kociper Baranja. Leta 1991 se je zasedbi pridružil Vlado Kreslin, ko so dosegli vrhunec svojega delovanja, in leta 1992 nastopili celo na zimskih olimpijskih igrah v francoskem Albertvillu. »Vse ostalo je zgodovina, če karikiram,« pravi Horvat Muc.
Miško Baranja s cimbalami je bil najbolj viden predstavnik romskih muzikantov v Prekmurju. FOTO: D. Žalig
Vesel je, da je del muzeja posvečen tudi vrtcu Romano, ki je začel delovati že leta 1962. Vrtec je eden glavnih vzrokov, zakaj so prekmurski Romi zgled integracije romske skupnosti v družbo. Sobesednik spomni, da je ledino pri vzgoji prekmurskih Romov med drugimi začela orati tudi mati prvega predsednika države Milana Kučana. »Marija je s Štefko Brgles in Sido Podlesek ustanovila prvi romski vrtec in skrbela za njegovo delovanje. Verica Lebar pa je bila tam prva vzgojiteljica, ne moremo in ne smemo niti mimo dr. Vaneka Šiftarja, ki je prvi poskrbel za znanstveno in strokovno obdelavo problematike Romov,« našteva Muc.
Nogomet v romski skupnosti je zelo pomemben pri ohranjanju romske identitete in razvoja v skupnosti. FOTO: Evropski Muzej Romske Kulture In Zgodovine
Enoto Romano trenutno obiskuje 16 otrok, pretekla leta so bili vanjo vključeni tudi neromski otroci iz bližnjih naselij. Današnja enota Vrtca Murska Sobota je več kot samo vrtec, pravi Muc. »Je kraj spoznavanja in drugačnega videnja, sodelovanja in priložnosti ter neskončnega otroškega veselja in radovednosti.« Vrtec, ki letos praznuje 64 let delovanja, je po besedah sogovornika na neki način prispeval k temu, da je Pušča danes primer dobre praske, kot številni radi pravijo. »V tem vrtcu smo leta 1962 izoblikovali prvo generacijo Romov, ki je začela drugače razmišljati, in seveda je imela drugačna pričakovanja. Tudi zato lahko danes govorimo o modelu sobivanja Romov in Neromov ne le v Sloveniji, ampak po vsej Evropi. Si recimo lahko predstavljate, da Nerom potrebuje pomoč, pa mu pridejo pomagat gasilci iz Pušče?«
Odzovejo se na 112
»Bili smo ena prvih enot v vsej Sloveniji, ki se je odzvala na klic uprave za zaščito in reševanje, ali bi lahko s svojimi člani pomagali pri oskrbi migrantov, ki so jeseni 2015 množično šli čez Slovenijo. Med drugim smo delovali na sprejemnih in namestitvenih točkah v Petišovcih in Gornji Radgoni,« se spominja Dejvid Horvat s Pušče. Je eden od tistih najzaslužnejših, da v naselju že od 2004. deluje prostovoljno gasilsko društvo. Horvat vselej, ko ima priložnost, spomni na dokumentarni film Tekmüvanje, ki govori o tem, da se prvo in edino romsko gasilsko društvo na svetu trudi integrirati v slovensko gasilsko kulturo. Film je bil po večini posnet v romskem jeziku in je opremljen s podnapisi, nastopajoči pa vmes govorijo tudi v prekmurskem narečju.
Prva generacija otrok v Vrtcu Pušča FOTO: Evropski Muzej Romske Kulture In Zgodovine
Premiero je doživel prav pred štirimi leti na prvem programu TV Slovenija, za dokumentarec je bil zaslužen producent in režiser Miha Mohorič, član Sagar kolektiva. »Privolili smo v snemanje, saj so se vsi strinjali. Film prikazuje nas, gasilce, in naše naselje. Se pa spomnim, da je snemalno ekipo pritegnilo tudi to, da so naši gasilci pomagali pri odpravljanju posledic žleda v drugih delih naše države,« se spominja Horvat.
Film je bil pravzaprav sredstvo, da se dobra praksa širi naprej, da se ljudje znebijo predsodkov in strahov glede romske skupnosti, doda Horvat Muc. »Če se vrnem k muzeju: to ni le razstava predmetov, temveč živ organizem. Je prostor srečevanja, raziskovanja in učenja. In je preprosto to, kar nam mnogi zavidajo. Spet smo spisali pozitivno zgodbo in dokazali, da je medkulturni dialog mogoč. In to je nujno. Prav dialog je ta, ki ga danes v Sloveniji močno pogrešam,« pravi Muc.
Prekmurski Brazilci
Ko s sogovornikom zapuščava Puščo, kamor sva odšla iz muzeja, se na nogometnem igrišču v naselju vklopi namakalni sistem za zalivanje zelenice. Tudi na tem igrišču se je tlakovala klubska pot v letu 2021, ko si je NK Mura pokorila slovenski nogometni prostor. V muzeju v Ulici Štefana Kovača je zato en del namenjen nogometu in romskim nogometašem. Marinko Šarkezi je bil prvi igralec romskih korenin, ki je zaigral v ligi prvakov. Z Mariborčani je 1999. prišel v najbolj elitno nogometno ligo, na zadnji stopnici so izločili Lyon. »Zaradi romske nacionalnosti v karieri nisem imel nikoli težav. Že v mladih letih smo imeli v Muri trenerja Zorana Crikvenčiča, ki nam je bil kot drugi oče in ni toleriral, da bi se kakor koli delili, niti na nacionalni osnovi. Tako v mlajših letih kot kasneje nisem bil deležen žaljivk ali opazk,« nama razloži upokojeni nogometaš, ki je služboval tudi kot trener nogometašic iz Maribora.
Ringelšpil na Pušči v 60. letih FOTO: Evropski Muzej Romske Kulture In Zgodovine
Pokojni športni novinar Franc Bobovec je Šarkezija in druge romske nogometaše poimenoval prekmurski Brazilci. Muc me spomni, da je zares veliko Romov, ki so pustili pečat v slovenskem nogometu. Kristjan Cener Bisa, Adamo Baranja - Amo, Dean Baranja - Paki in Šarkezi so vsi po vrsti nosili dres Mure. Cener je denimo na vrhuncu kariere veljal za najboljšega veznega igralca v državi. Pred njimi sta bila še Jože Horvat - Didi in Konstantin Cener - Pino. Didi je bil celo prvi romski nogometaš v drugi ligi jugoslovanske nogometne zveze. Bil je eden največjih ambasadorjev romskega športa, aktivist in borec proti diskriminaciji romske skupnosti ter predsednik Romske športne zveze Slovenije. Prejel je številna priznanja in nagrade, med drugimi ga je počastil nekdanji predsednik Uefe Michel Platini. Njegova velika želja je bila, poslovil se je februarja 2024, da bi zaživelo svetovno prvenstvo v nogometu za Rome.
Zgrajen je bil leta 1962, na začetku je bil malo večja lesena baraka. FOTO: Evropski Muzej Romske Kulture In Zgodovine
Jožek Horvat Muc pove, da sta kultura in šport pri romski skupnosti zelo pomembna pri ohranjanju identitete in razvoju. Sta stebra družbenega življenja, pripomoreta h krepitvi samozavesti posameznika, spodbujanju socialne vključenosti in razvoju medkulturnega dialoga: »Prav zato sta dobila poseben prostor v muzeju.«
