V zadnjih tednih je slovensko javnost pretreslo več primerov pogina rib v rekah. Ob tem se največ govori o onesnaženju, podnebnih spremembah in posegih v vodotoke, precej manj pa o drugih dejavnikih, ki prav tako vplivajo na stanje ribjih populacij. Ena od živalic, ki prav temeljito redči število rib v naših vodah, je vidra. Konkretno, gre za evrazijsko vidro, katere populacija se v Sloveniji hitro povečuje. Na Zavodu za ribištvo Slovenije (ZZRS) poudarjajo, da je vrnitev vidre ena največjih naravovarstvenih zgodb zadnjih desetletij. Danes je prisotna že na več kot 70 odstotkih ozemlja naše domovine, njena razširjenost pa se povečuje.

Ena vidra poje okoli kilogram rib na dan

Odrasla vidra vsak dan zaužije približno kilogram hrane, kar pomeni okoli 300 kilogramov na leto. Več kot 80 odstotkov njenega jedilnika predstavljajo prav ribe. Zaradi hitrega metabolizma mora loviti skoraj vsak dan, največ energije pa porabi v hladnejšem delu leta. Prav zato njena prisotnost lahko pomembno vpliva na manjše ribje populacije, predvsem tam, kjer je rib že sicer malo ali pa so pod dodatnim pritiskom zaradi drugih dejavnikov. Na ZZRS opozarjajo, da posameznih vplivov ni mogoče obravnavati ločeno. Onesnaženje, podnebne spremembe, regulacije vodotokov, suše in plenjenje skupaj ustvarjajo pritisk, ki močno vpliva na populacijo rib v Sloveniji.

Po besedah strokovnjakinj Lucije Ramšak in dr. Kaje Pliberšek je vpliv vidre največji v manjših vodotokih, ribogojnicah ter na območjih z ogroženimi ali izoliranimi populacijami rib. V številnih slovenskih potokih in manjših rekah ribje populacije predstavljajo le nekaj deset kilogramov rib na hektar. V takšnem okolju lahko že en sam par vider v enem letu predstavlja pomemben plenilski pritisk. Ko na določenem območju zmanjka plena, se vidre običajno preselijo drugam.

Fotografija je simbolična. FOTO: Dejan Javornik

Posebej ranljive so postrvi in lipani

V salmonidnih rekah vidre pogosto plenijo potočno postrv in lipana. Še posebej ranljivi obe postaneta v času drstenja, ko se zadržujeta v plitvejših delih rek in sta plenilcu lažje dostopna. Takšne razmere so značilne za reke, kot so Radovna, Sava Bohinjka in Unica. Posebno pozornost strokovnjaki namenjajo tudi zgornjemu porečju Soče, kjer živi znamenita soška postrv. Ker naseljuje podobna življenjska okolja kot potočna postrv, je lahko v določenih obdobjih prav tako izpostavljena plenjenju.

Na Zavodu za ribištvo pojasnjujejo še eno zanimivost. Vidra ne lovi vedno zgolj toliko, kolikor potrebuje za prehrano. Pogosto ujame več rib, kot jih v tistem trenutku zaužije, podobno pa se dogaja tudi v času, ko mladiče uči lova. Takšno vedenje je najbolj izrazito tam, kjer so ribe lahek plen.

Težave tudi v ribogojnicah

Posledice prisotnosti vider občutijo tudi upravljavci ribogojnic. Marca letos je Ribiška družina Tržič poročala, da je vidra kljub električni zaščiti večkrat vstopila v ribogojnico in uplenila velik del zaroda avtohtone potočne postrvi. Na podobne težave opozarjajo tudi v Ribiški družini Novo mesto, kjer se že več let srečujejo z vdori vider v ribogojne objekte in vlagališča rib.

Na Zavodu za ribištvo poudarjajo, da vprašanje ni, ali je treba vidro varovati. O tem ni dvoma, saj gre za pomembno in strogo zavarovano vrsto. Ključni izziv pa je, kako ob uspešnem varstvu vidre hkrati dolgoročno ohraniti občutljive avtohtone ribje populacije in njihove habitate. Strokovnjaki poudarjajo, da bo mogoče zdrave slovenske vodotoke ohraniti le z usklajenim pristopom, ki bo združeval varstvo zavarovanih živalskih vrst, ohranjanje biotske raznovrstnosti ter trajnostno upravljanje ribjih populacij. Prav iskanje tega ravnovesja bo v prihodnjih letih eden največjih izzivov upravljanja slovenskih rek.