Iz slovenskih voda izginjajo ribe: ena vidra pohrusta za kilogram rib na dan

V zadnjih tednih je slovensko javnost pretreslo več primerov pogina rib v rekah. Največ se govori o onesnaženju, podnebnih spremembah in posegih v vodotoke, precej manj pa o drugih dejavnikih, ki prav tako vplivajo na stanje ribjih populacij.

Ena od živalc, ki temeljito redčijo število rib v naših vodah, je vidra. Konkretno: gre za evrazijsko vidro, katere populacija se pri nas hitro povečuje. Na Zavodu za ribištvo Slovenije (ZZRS) zato poudarjajo, da je vrnitev vidre ena največjih naravovarstvenih zgodb zadnjih desetletij. Danes je prisotna že na več kot 70 odstotkih ozemlja naše domovine, njena razširjenost pa se samo še povečuje.

Vidra velja za enega najzanesljivejših kazalnikov zdravega vodnega okolja. Preživi lahko le tam, kjer so vode dovolj čiste, obrežni pasovi dobro ohranjeni, v rekah pa je dovolj rib in drugega plena. Njena vrnitev zato kaže, da se je kakovost slovenskih voda v primerjavi s preteklostjo izboljšala. Dolga desetletja je bila vrsta zaradi onesnaženja, uničevanja habitatov in lova močno ogrožena. Danes je vidra strogo zavarovana vrsta.

Požeruhinja

Odrasla vidra vsak dan zaužije približno kilogram hrane, kar pomeni okoli 300 kilogramov na leto. Več kot 80 odstotkov njenega jedilnika sestavljajo ribe. Zaradi hitrega metabolizma mora loviti skoraj vsak dan, največ energije pa porabi v hladnejšem delu leta. Prav zato lahko njena prisotnost pomembno vpliva na manjše ribje populacije, predvsem tam, kjer je rib že sicer manj ali pa so pod dodatnim pritiskom zaradi drugih dejavnikov.

Po besedah strokovnjakinj Lucije Ramšak in dr. Kaje Pliberšek je vpliv vidre največji ravno v manjših vodotokih, ribogojnicah ter na območjih z ogroženimi ali izoliranimi populacijami rib. V številnih slovenskih potokih in manjših rekah je ribje populacije le deset kilogramov rib na hektar. V takšnem okolju je lahko že en sam par vider v enem letu pomemben plenilski pritisk. Ko na določenem območju zmanjka plena, se vidre običajno preselijo drugam.

Kjer je zdravo okolje, tam je vidra. Kjer je vidra, ni rib. FOTO: Oste Bakal

V salmonidnih rekah vidre pogosto plenijo potočno postrv in lipana. Še posebno ranljiva postaneta v času drstenja, ko se zadržujeta v plitvejših delih rek in sta plenilcu lažje dostopna. Takšne razmere so značilne za reke, kot so Radovna, Sava Bohinjka in Unica. Posebno pozornost strokovnjaki namenjajo tudi zgornjemu porečju Soče, kjer živi znamenita soška postrv. Ker naseljuje podobna življenjska okolja kot potočna postrv, je lahko v določenih obdobjih prav tako izpostavljena plenjenju. Na Zavodu za ribištvo pojasnjujejo še eno zanimivost. Vidra ne lovi vedno zgolj toliko, kolikor potrebuje za prehrano. Pogosto ujame več rib, kot jih v tistem trenutku zaužije, podobno se dogaja tudi, ko mladiče uči lova. Takšno vedenje je najbolj izrazito tam, kjer so ribe lahek plen.

Posledice prisotnosti vider občutijo tudi upravljavci ribogojnic. Marca letos je Ribiška družina Tržič poročala, da je vidra kljub električni zaščiti večkrat vstopila v ribogojnico in uplenila velik del zaroda avtohtone potočne postrvi. Na podobne težave opozarjajo tudi v Ribiški družini Novo mesto, kjer se že več let srečujejo z vdori vider v ribogojne objekte in vlagališča rib. Na Zavodu za ribištvo poudarjajo, da vprašanje ni, ali je treba vidro varovati. O tem sploh ni dvoma, saj gre za pomembno in strogo zavarovano vrsto. Strokovnjaki poudarjajo, da bo mogoče zdrave slovenske vodotoke ohraniti le z usklajenim pristopom, ki bo združeval varstvo zavarovanih živalskih vrst, ohranjanje biotske raznovrstnosti ter trajnostno upravljanje ribjih populacij. Prav iskanje tega ravnovesja bo v prihodnjih letih eden največjih izzivov upravljanja slovenskih rek.