Izbirčnost vas stane vsaj 400 evrov na leto

Idejo za razmislek oziroma današnji članek mi je dala mama, ki je na klepetu pri sosedi po dolgem času slišala ta stavek, ki so ga včasih pogosto uporabljali, danes ga izgovarjajo bolj poredko, a očitno se je praksa obdržala. Žal celo iz drugih razlogov, kot je prvotno nastala. Verjetno v preteklosti zaradi pomanjkanja hrane pač niso mogli dopustiti, da bi se otroci zmrdovali in si izmišljevali jedilnike. Pa takrat tudi na splošno niso dopustili, da bi nadobudni desetletniki upravljali premoženje, kot se lahko zgodi danes. Zato tudi balončki ob nakupu avtomobila. Tako in tako boste kupili stvar, ob nakupu katere boste dobili darilo, ki je vašemu malčku najbolj všeč. Potem je treba to nadomestiti z nepopuščanjem na drugih področjih. Na primer pri kosilu. Danes imamo na srečo dovolj hrane in nekateri starši, tudi zaradi namišljenega pomanjkanja časa, prakticirajo hrano za vse kot vzgojno metodo. Nobenega izmišljevanja. In kaj je potem s hrano, ki ostane na mizi? Roma v koš za smeti.

Ne bom se spuščala v smiselnost in pravilnost tovrstne vzgoje, ampak bom samo izračunala, koliko nas ta stane.

Vzgoja s 
stranskimi učinki

Če pri nas kdo nečesa ni jedel, mu je mama pripravila kaj drugega. Tako in tako so to bile majhne stvari. Meni pražen krompir brez čebule, bratu namesto pireja krompir v oblicah. Tisto smo potem pojedli z veseljem. Nobenega prepiranja za mizo, nobene slabe volje in predvsem nobenega metanja hrane v smeti. Seveda je zaradi tega včasih porabila za pripravo kosila kakšnih deset minut več, vendar je to gotovo manj, kot če bi koga silila s hrano, ki je ne mara. Zaradi nekega principa. Res, da nam je s tem, po mnenju nekaterih, popuščala, vendar smo se naučili nekaj drugega. Nikoli nisem živela v pomanjkanju, vendar ne, pri nas se hrana ni metala v koš za smeti. In se tudi nikoli ne bo.

Zamislimo si, kako bi se odzvali, če bi nekdo vpričo nas v koš vrgel bankovec za pet evrov. Gotovo bi pomislili, da se je osebku povsem obrnilo. Po drugi strani pa lahko povsem neprizadeto opazujemo, kako se med odpadki znajde za dva poštena obroka hrane.

Več kot 400 evrov v koš za smeti

Če upoštevam vrednost sestavin, čas, energijo, ki je potrebna za pripravo enega obroka, je kosilo za štiričlansko družino vredno vsaj deset evrov. Za vsakega člana torej 2,5 evra. Če eden od njih tega ne poje, smo dobesedno v smeti vrgli toliko denarja. Poleg tega to ni edini strošek. Ko so v starih časih rekli, boš pač lačen, so tako tudi mislili in tako je bilo. Danes seveda starši otrok ne pustijo lačnih. Če ne pojedo kosila, gredo po tem, ko vzgojna vnema popusti, v restavracijo s hitro prehrano in zapravijo vsaj dodatna dva evra tam. Torej vsakič, ko poskušamo vzgajati otroka po tej metodi, poleg dveh cekinov v smeteh nastanejo še stroški za nadomestni, običajno nekakovosten obrok. Že samo dva zavržena obroka na teden pomenita skupaj z nadomestno hrano kar 36 evrov na mesec in več kot 400 evrov na leto.

In stranski učinki – neprecenljivi. Slab odnos do hrane, ki je imamo tako in tako toliko, da ni hudo, če je nekaj zavržemo. Kot sem napisala prej, danes jo po naključju imamo, vendar to ni stanje, ki smo ga dosegli in smo lahko gotovi, da bo trajalo večno.

Pri tem vzgojnem pristopu mi je zanimivo tudi to, da večina mam in žen pravi: »Izbirčni so.« Nikoli še nisem slišala matere, ki bi rekla: »Moj otrok ne mara špinače, ker jaz ne naredim dobre.«