Če smo doslej mislili, da so lovci v prazgodovini v Evropi lovili živali le po eno oziroma dve s puščico, kot si predstavljamo sodobne lovce s puško, pa od zadnjega odkritja slovenskih arheologov Dimitrija Mlekuža Vrhovnika z ljubljanske filozofske fakultete ter Tomaža Fabca z Zavoda za kulturno dediščino Slovenije kaže, da to ne drži. Arheologa sta v ugledni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS) objavila članek o izjemnem odkritju na Krasu: o več kilometrov dolgih kamnitih strukturah, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad. Gre za eno največjih tovrstnih prazgodovinskih arhitektur v Evropi!mOdkritje spreminja razumevanje evropske prazgodovine. Lovske skupnosti so, kot kaže, ustvarjale monumentalne krajinske strukture, ki so zahtevale odlično poznavanje prostora, zapleteno organizacijo, natančno načrtovanje ter upravljanje sezonskih presežkov mesa. To so bili resnično zapleteni suhozidni sistemi v obliki lijaka, dolgi od nekaj sto metrov do več kilometrov, ki se končujejo s pastmi pod skalnimi stopnjami ali stenami, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale črede divjih živali.
»Te ogromne krajinske strukture, pravzaprav arhitektura, so bile namenjene skupnosti za lovljenje čred živali, ki so se premikale skozi krajino. Četudi še nimamo neposrednih dokazov, menimo, da so bile to črede jelenov, ki so se selile po Krasu. Lovili so jih na posebnih točkah, prelazih, prehodih čez hribe in griče. Strukture so zelo učinkovito umeščene v prostor: živali ženejo v lijak, da se te gibljejo proti končni pasti, kjer padejo čez prepad, v steno, v past,« je pojasnil Dimitrij Mlekuž Vrhovnik.
Dimitrij Mlekuž Vrhovnik verjame, da je to odkritje samo delček. FOTO: Blaž Samec
Izkopavanje ene od pasti je pokazalo, da je bila struktura pred okoli 3500 leti že dolgo opuščena. »Delovanje teh sistemov je temeljilo na natančnem poznavanju vedenja živali, najverjetneje jelenjadi, njihovih sezonskih poti in dobrem razumevanju prostora,« sta ugotovila slovenska raziskovalca. Takšen princip najdemo tudi drugod po svetu: podobne pasti so doslej poznali na Bližnjem vzhodu, v Izraelu, severni Afriki, arabski puščavi. Tam so razmeroma stare – še iz časov pred začetkom kmetovanja.
Hrana za gostije
Za evropski prostor je doslej veljalo, da so ljudje poznali samo lov na posamezne živali, kar je bilo gotovo tudi praksa, sploh v majhnih skupnostih. Te krajinske strukture pa kažejo, da so lahko sočasno ujeli ogromno jelenov, 50 ali celo 100. »Naenkrat so imeli ogromno mesa oziroma hrane. Ti presežki hrane pa so vplivali tudi na zanimivo družbeno življenje,« je pojasnil arheolog. Poleg tega sta izračunala, koliko dela je zahtevalo grajenje tako zahtevnih konstrukcij. Strukture niso mogle narediti majhne skupnosti, za delo se je organiziralo po 50, 100, 150 ljudi: »To dokazuje, da so v prazgodovini na Krasu živele velike skupnosti, ki so, vsaj sezonsko, najverjetneje jeseni, ko se selijo jeleni, ulovile te živali in jih morale pojesti. Jedli so jih na gostijah, praznovanjih, festivalih. To je popolnoma nova slika zgodovine.«
Lidarski posnetek površja Krasa razkriva ostanke več kilometrov dolgih usmerjevalnih zidov, ki se zlivajo v lijake in se končajo v pasteh pod stenami na robovih vrtač. FOTO: D. Mlekuž Vrhovnik/UL FF
Kot je razlagal sogovornik, te konstrukcije kažejo, da so bili presežki hrane nekakšno gonilo družbenega in socialnega življenja: »Ne razumemo jih v kapitalističnem smislu, da bi imeli presežke za prodajo, proizvodnjo, kot je to danes. Doslej smo mislili, da so na tem območju živele le manjše skupnosti, okoli 20 ljudi, ki so tu in tam ujele kakšnega jelena. Te strukture pa kažejo, da so bile skupine precej večje in da so se zbrale vsaj enkrat na leto. Doslej takšne dinamike nismo videli ali razumeli. In to je šele začetek raziskovanja in razumevanja teh prazgodovinskih skupnosti.«
150 ljudij e sodelovalo pri takšnem lovu.
Gverilska arheologija
In kako sta s kolegom arheologom to odkrila? »S Tomažem Fabcem proučujeva Kras že dolga leta. Razumeva ga kot nekakšen laboratorij: sprehajava se, raziskujeva, se pogovarjava. Doktoriral sem na temo začetka živinoreje na Krasu, Fabec pa na temo vrtač na njem. Začetek uporabe laserskega skeniranja lidar pa je tudi nama kot arheologoma omogočil povsem nov način raziskovanja ...« Ko sta šla pred dvema letoma na teren pogledat te strukture, sta takoj pomislila, da niso iz bronaste dobe, ampak še starejše. Takoj sta pomislila na pasti za jelene: »In nenadoma sva dobila še tisti manjkajoči košček.«
Delovanje sistemov je temeljilo na natančnem poznavanju vedenja živali, najverjetneje jelenjadi. FOTO: Getty Images
Raziskovalec je še povedal, da sta z arheologom Fabcem raziskovala kot popolnoma gverilska arheologa: to pomeni zunaj uradnih institucij, na lastno pest oziroma za svoje zanimanje. »To je bilo nekaj tako novega, da nama verjetno nihče ne bi verjel. Težko je dobiti v institucijah denar za raziskovanje. Zato sva delala mimo njih, v prostem času, za naju je bil to ljubiteljski projekt, pri katerem sva vztrajala iz čiste trme. Nekaj malega, kar sem imel fakultetnega denarja za raziskovanje, sem ga uporabil, sicer pa sva bila pri delu povsem samostojna.«
Živali so jedli na gostijah, praznovanjih, festivalih. To je popolnoma nova slika zgodovine.
