Ljutomerčanki Vanyi Sever so gore dolga leta predstavljale središče in smisel njenega življenja. Ljubiteljska fotografinja in navdušena gornica je veliko prostega časa preživela v hribih, saj je tam lahko zadihala s polnimi pljuči in našla svoj mir. Njeni posnetki gorskega cvetja, divjih živali in samotnih vrhov so bili dobro znani sledilcem na družbenih omrežjih ter bralcem spletnega portala Zapisi z gora.
Nato se je zgodilo nepredstavljivo. Njen sin Timi je pri komaj 19 letih doživel srčni zastoj in klinično smrt, lani pa jo je izdalo še njeno srce. Zaradi obeh preizkušenj se je morala goram odpovedati, ni pa obupala. Novo pot je našla drugje, v dolini. Njena zgodba dokazuje, da je tudi po najtežjih preizkušnjah mogoče ohraniti upanje, moč in začeti znova.
Dve razstavi
Vanya je svoje poslanstvo strnila v dveh razstavah. Prva, z naslovom Dotik divjine, je do konca februarja na ogled v planinski koči na Žavcarjevem vrhu na Kozjaku pri Mariboru, 18. februarja pa bo odprtje razstave v avli Jožeta Hudalesa v prostorih občine Lenart, kjer bo predstavila biodiverziteto jezera Komarnik in njegove širše okolice. Načrtuje tudi razstavo o biotski raznovrstnosti Logarske doline.
Z bobrom je postala prijateljica. FOTO: osebni arhiv
Po sinovem še njeno srce
»Nisem samo hodila v gore, ampak sem z njimi živela. Ture sem izbirala glede na rastlinstvo in živalstvo, vnaprej sem naštudirala, kje in kdaj cveti gorsko cvetje, kje se zadržujejo gorske živali, in vedno sem imela s seboj fotoaparat. Ustavljala sem se, opazovala, hodila od zore do mraka, nikoli mi ni šlo za čas ali za višince. Sem se pa vsakega doseženega vrha neizmerno razveselila, oboževala sem tisti neopisljivi občutek svobode na vrhu, ko sem lahko s srcem objela svet pod seboj in hkrati pogledovala po novih vrhovih. Znana sem bila po tem, da sem v gorah neustavljiva,« pripoveduje 45-letna Prlečka, ki se je kot 11-letna deklica vpisala v planinsko društvo.
»Ko se ustaviš, začneš videti življenje iz drugega zornega kota, z več globine.«
Pred štirimi leti, aprila 2022, jo je udarilo z vso silo: tik pred maturo je bil po zastoju srca njen Timi kar 50 minut klinično mrtev, nato je nastopila koma z napovedjo vegetativnega stanja. Le po čudežu se je prej zdrav fant, navdušen športnik, nogometaš pri NK Maribor, zbudil iz kome in preživel, a zaradi dolgotrajnega oživljanja ima možganske okvare. Poleg tega so pri njem ugotovili še neozdravljivo bolezen srca ARCV, zaradi katere ima vsajen defibrilator, ki ga varuje pred ponovno nenadno srčno smrtjo. Vanya, ki je prej delala v gostinstvu, je pustila službo in odslej skrbi zanj. Ko se je borila za sina, je nenadoma popustilo še njeno srce. Januarja lani jo je začela na poti na Boč opozarjati pekoča bolečina v prsih, nekaj dni kasneje je končala v UKC Maribor v ogrožajočem stanju. Le malo je manjkalo do popolne zapore ene izmed treh ključnih srčnih arterij. Po interventnem posegu je izvedela, da ne more več hoditi v visokogorje, saj bi lahko prevelik napor izzval težave s srcem.
Vanya Sever, fotografinja, divje živali, gore, razstava, občina Lenart, jezero Komarnik, biodiverziteta, sova, sove
Zelo težko je sprejela novo resničnost, a vendar sta obe težki preizkušnji v njej rodili novo strast: namesto mogočnih vrhov je začela odkrivati spokojnost jezer in globoke skrivnosti gozdov. V njih je našla novo pot, veselje do opazovanja in fotografiranja ptic in drugih živali. Pridružila se je Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), s fotografijami želi prispevati k ohranjanju divjine. Njena nova pot je polna dogodivščin: bobri postanejo njeni prijatelji in ji priplavajo naproti, pred avtomobili rešuje čaplje, v naročje jemlje ujede in v tišini gozda opazuje sove. »Ko se ustaviš, začneš videti življenje z drugega zornega kota, z več globine do tistega, česar prej nisi opazil ali za kar ni bilo časa,« pove.
Med pticami jo zdaj najbolj navdušujejo sove, predvsem kozače in uharice. FOTO: Vanya Sever
Živali jo začutijo
Vse leto spremlja jezero Komarnik v Slovenskih goricah. Tam opazuje ptice, fotografira in ozavešča o pomenu mokrišč. Pogosto jo sprašujejo, kako ji sploh uspejo takšne fotografije. Njen odgovor je preprost: z naravo je globoko povezana od ranega otroštva, odraščala je na kmetiji sredi prleških gričev, gozdov, polj in travnikov. Tam je poznala vsa skrivališča živali in se naučila opazovati svet. Večina njenih fotografij nastane spontano, brez posebnih maskirk, tehničnih trikov ali skrivališč. Posebno poglavje so bobri, s katerimi je vzpostavila prav poseben odnos. »Ob opazovanju ptic ob potoku v Slovenskih goricah sem začela opažati sledi bobra, dokler ga nekega dne nisem zagledala, kako me mirno opazuje iz bližine. Kar okamnela sem. Namesto da bi pobegnil, je obstal in me opazoval. Ko sem se naslednje dni vračala, se ni umikal, vedno je bil tam, kot da me je čakal. Ko sem odhajala, je šel vzdolž potoka, kot bi me spremljal. Ko sem ga nekoč v šali poklicala, se je res prikazal iz brloga. Nisem mogla verjeti, mislila sem, da se mi sanja. Ti prizori so se mi zdeli naravnost fascinantni! Sprva si tega nisem upala nikomur povedati, bala sem se, da bi me imeli za noro. Zdaj sem prepričana, da so me bobri začutili, tako kot sem jaz njih. Nekateri fotografi živali lovijo za trofeje, meni pa se kar same nastavijo,« se smeje.
S ceste je rešila čapljo. FOTO: Vanya Sever
Tako kot so jo začutili bobri, so jo tudi druge živali. Med pohajanjem po gozdni poti je naletela na poškodovano kanjo, ki se ji je pustila vzeti v naročje, da ji je lahko pomagala. Pred poginom je rešila čapljo, s ceste jo je pobrala, tik preden bi jo zbil avto. Med pticami jo najbolj navdušujejo sove, predvsem kozače in uharice. To so njene tihe spremljevalke poti, pravi. Med enim od sprehodov po gozdu je ob gnezdišču uharice naletela na presenečenje, v njem je namesto mladih sovic zagledala lisičje mladičke. »Narava nam ne daje le tistega, kar vidimo z očmi, temveč predvsem tisto, kar začutimo s srcem. Sama verjamem, da nam narava vrača točno toliko, kot ji damo in kolikor ji znamo prisluhniti,« je prepričana nekdanja gornica, ki je preživela najhujše in postala strastna varuhinja divjine.
