Izvoliti svojega ali ukiniti Pahorja?

JUBLJANA –Za zdaj se slovenske politične stranke, pa tudi lobiji, ki prve obvladujejo iz ozadja, med sabo še otipavajo, saj komaj preverjajo, s katerim in kakšnim kandidatom bi morda celo učinkoviteje poskušale pomešati štrene vsem drugim ali vsaj večini drugih, ki bodo najbrž prav tako predlagali svojo kandidatko za predsednico republike ali svojega kandidata za predsednika republike. Ker še zbirajo prve vtise, ker jih, glede na to, da je na voljo še več kot preveč časa do vložitve kandidatur, zanimajo predvsem prvi odzivi različnih slovenskih javnosti. Zato s tolikšno neznosno lahko(tno)stjo napovedujejo, kdo vse bi bržda res lahko (bržda res lahko?) bil njihov kandidat. Več strank niti še ne ve, ali bi morda imele kaj več možnosti, če bi volilnemu telesu ponudile – žensko. Predsedniško kandidatko, ja. Kaže pa, da se vse zavedajo – četudi tega iz razumljivih razlogov ne obešajo na veliki zvon –, da bo letos v vsakem primeru zelo zelo težko premagati dozdajšnjega »tako zelo dobrodušnega in neškodljivega« predsednika Boruta Pahorja. Nič nenavadnega, skratka, da so se po nekaterih kuloarjih začele širiti provokativne govorice, češ da nekateri (znova) razmišljajo celo o tem, da bi še enkrat kazalo proučiti, zakaj vse bi bilo mogoče le najbolje, če bi razmislili kar o ukinitvi funkcije predsednika republike in o njenem izbrisu iz ustave. Mar ni kljub vsemu že nekoliko prepozno za takšna razmišljanja? Je in ni. Zadostovalo bi, da se nad takšno spremembo ustave navduši dvetretjinska večina državnega zbora. Če pa bi se to zgodilo...

Pobuda, stara najmanj šest let

Kakor koli, že septembra 2010 so nekateri razočarani državljani na spletni naslov predlagam.vladi.si poslali svojo pobudo, v skladu s katero naj bi naša država lahko veliko dodatno privarčevala že s tem, če ne bi samo čim prej ukinila nekoristnega državnega sveta, marveč tudi predsednika države: »Predlagam, da se po čim hitrejšem postopku ukine funkcija predsednika države. Realno gledano je obstoj te funkcije samo zapravljanje denarja. Enako velja tudi za državni svet. Ob tako malem oziroma nizkem številu prebivalcev bi bilo treba stremeti k zmanjševanju državne uprave. Še posebno če so nekateri državni organi nekoristni.« Zelo podobno pobudo smo lahko spet zasledili novembra 2012. Takrat jo je nekdo nekoliko drugače utemeljeval: »Stroški (direktni stroški) za predsednika države na letni ravni znašajo približno 5,000.000 evrov. Če bi ta denar namenili za gospodarstvo, tudi če bi se omejili le na mikro in mala podjetja, bi za posamezno investicijo v (njihovo) tehnološko opremo dobili do 30.000 evrov nepovratnih sredstev. To bi pomenilo, da bi lahko pomagali najmanj 200 podjetjem...« Odzivi na to pobudo so bili pričakovano različni. Nekateri so poudarjali, češ da se konec koncev spodobi, da imamo tudi predsednika države: »Predsednika pa menda moramo imeti.« In še: »Predsednik je moralna avtoriteta. Če ne, bo imela vlada še na to, kdo bo informacijski pooblaščenec, neposreden vpliv.«

Pristrigli bi mu peruti

Drugi funkcije ne bi ukinjali, bi pa zato predsedniku bistveno pristrigli peruti: »Bilo bi prav, da bi se predsedniku bistveno zmanjšala plača, pa še malo več dela in odgovornosti bi mu lahko naložili. Dobil bi pisarno in tajnico ali tajnika z vozniškim izpitom B-kategorije. Pa bi bilo vse skupaj precej bolj podobno stanju v državi, ki ji predseduje.«

V redu, v tem hipu gre komajda za predvolilno predigro in v to, kot pred vsakokratnimi predsedniškimi volitvami, spadajo tudi nekatere namenoma iz trte izvite, marketinško pa menda dobro premišljene, četudi zavajajoče špekulacije.

So, torej, politične stranke zaradi tega letos v večji zagati kot v preteklosti ali ne? Lahko bi rekli, da so v podobni zagati. Rade bi namreč predlagale kandidatko ali kandidata za predsednico republike ali predsednika republike ter potem z njo (ali z njim) čim bolj populistično sodelovale v predvolilnem oglaševanju svojih političnih programov, zlasti, jasno, na predvolilnih televizijskih soočenjih, vendar jim ni vseeno, ali bo imela njihova kandidatka oziroma ali bo imel njihov kandidat možnost za uvrstitev vsaj v drugi krog letošnjih predsedniških volitev. Iz izkušenj vedo, da je lahko celo politično bolj donosno podpreti kandidata neke druge stranke ali kakega »neodvisnega« kandidata, če le ima ta možnost, če že ne za zmago, pa vsaj za uvrstitev v drugi krog, kot pa s svojim kandidatom doseči povsem zanemarljiv rezultat, zaradi katerega bi se jim pozneje politični tekmeci in nasprotniki lahko posmehovali. Da se volivke in volivci precej drugače vedejo (odločajo), ko gre za predsedniške in ne, recimo, parlamentarne volitve, je tako znano.