Dandanes, ko je tehnologija na vseh življenjskih področjih močno napredovala in ljudem močno olajšala delo, se je zanimivo spomniti, kako so živeli in delali naši predniki. In tako smo zadnjič med pobledelimi fotografijami naleteli tudi na skupino delavcev Sektorja iz leta 1956, ki jih je vodil Leopold Jauk iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni, njihov delovodja pa je bil pokojni Ivan Kovač (poznejši direktor Pomurskega sejma).
Gre za fotografijo, ki je nastala pred natanko 70 leti, njen lastnik pa je Franci Klemenčič, ki je na fotografiji kot eden redko še živečih. Fotografiranje je opravil sam delovodja Ivan Kovač, ki je v tistem času pogosto poskrbel za fotografiranje delavcev takratnega Sektorja, iz katerega je mimogrede nastala tudi sedanja družba Radgonske gorice.
Vrhunski vinar Danilo Steyer rad pove, kako so nad ranino postali navdušeni tudi Franozi. FOTO: Oste Bakal
300 litrov je šlo v kadi iz časov Clotarja Bouvierja.
To sorto so odkrili okrog leta 1900. FOTO: Oste Bakal
Na fotografiji so tisti, ki so v vinogradih škropili, ter tisti, ki so v posebnih lončenih vrčih polnili škropilnice. Kot se spominja Franci Klemenčič, je bilo treba takrat škropiti vinograd do desetkrat na leto.
Škropilo se je z modro galico, ki je bila raztopljena v vodi v posebnih betonskih kadeh. »Šlo je po večini za kadi z vsebnostjo 300 litrov in so bile še iz časov, ko je bil na tukajšnjem območju lastnik vinogradov Clotar Bouvier,« se je spominjal vinogradnika, po katerem je dobila ime tudi sorta bouvier oziroma radgonska ranina. Prav Clotar Bouvier jo je okoli leta 1900 odkril v svojih vinogradih pri Gornji Radgoni. Gre za zelo zgodnjo belo sorto, od tod tudi slovensko ime ranina.
Nič vode, samo jabolčnik
Kakšnih drugih primesi pa se k škropivu takrat še ni dodajalo. Delo se je opravljalo vsak dan od 7. ure zjutraj do petih popoldne. Vmes je bilo prosto za dve malici. Seveda si jo moral prinesti s seboj. Vsak delavec je imel hrano, ki si jo je prinesel od doma in jo imel skozi ves dan ob sebi.
Omogočeno je bilo, da si je vsak delavec, tudi mladoletni, ob malici kupil pri skupinovodji Jauku po četrt litra jabolčnika. Plačilo za jabolčnik je bilo ob koncu meseca, saj je Jauk o tem vodil izjemno natančno evidenco. Kakšne druge pijače (tudi vode ne) čez dan ni bilo na voljo.
»Ob koncu meseca je bilo plačilo za delo izplačano v gotovini,« je še dejal Klemenčič.
V glavnem pa je bilo to izplačevanje opravljeno vseeno nekaj dni po končanem delavniku za območje Črešnjevcev – in to na objektu, ki se je imenoval Uprava.
Na Pečarovskem bregu raste že vrsto let avtohtona radgonska ranina. Zraven nje na sliki sta viteza Zlatko Borak in Franc Škodbar. FOTO: Oste Bakal
Ob koncu meseca je bilo plačilo za delo izplačano v gotovini.
Ta objekt obstaja še danes. V njem so stanovalci. »Priznam, da je bilo vse skupaj pravzaprav precej težavno, pa čeprav se nam to takrat niti ni zdelo. Tisti, ki smo delali priložnostno, takrat se je to imenovalo frontno delo, smo bili še na slabšem, saj se nam ni upoštevalo vse to za delovno dobo,« je še povedal Franci Klemenčič.
Škropilo se je z modro galico, ki je bila raztopljena v vodi v posebnih betonskih kadeh.
