Jakob jo prevaža že 80 let

Kànkole so lestvičasta samokolnica za prevoz sena, slame ali trave. Izdelane so v večini iz bukovega lesa, včasih tudi jesenovega, izdeloval jih je kolar. Danes jih še redko zasledimo, morda na kakšnih starejših kmetijah.

In eno takšnih smo zasledili v Spodnji Ročici, v vasi z okoli 120 dušami v občini Benedikt v Slovenskih goricah. Jakob Weingerl s kànkolami še vozi s koso nakošeno travo. Med krajšim klepetom nam je zaupal nekaj zanimivosti o njegovem, kot mu pravi, prevoznem sredstvu ter tudi o svojem življenju. Najbolje se, kot je izpostavil, počuti v naravnem okolju in na podeželju.

Po smrti žene je na kmetiji ostal čisto sam.

Izhaja z majhne kmetije na Zagajskem Vrhu v občini Gornja Radgona, kjer se je rodil leta 1935.

»Na naši kmetiji smo redili govejo živino in prašiče, da smo se lahko preživeli. Tudi poročil sem se na malo kmetijo, kjer sva z ženo, ki je že pokojna, otrok nisva imela, vseskozi kmetovala. Obdelovala sva štiri hektarje, ob tem pa imela gozd, ki nama je dajal les za kurjavo. Kljub mojim 87 letom ne morem mirovati. V hlevu še imam dve telici, krmim ju, kot smo jih nekoč. Poleti jima vsak dan z ročno koso nakosim svežo travo in jo v kànkoli pripeljem domov. Čeprav imam pri hiši traktor, z njim ne hodim po travo, kajti tako prihranim strošek za nafto. Kànkole, ki jih vidite, so stare že desetletja, moj transport pa so že 80 let. Že kot šolar sem moral na njih voziti travo za živino ter pridelke z bližnjih njiv. Če se pošalim, zanje ni treba ne izpita ne nafte.«

Kmetijski stroji in druga oprema pri njem zdaj vse bolj samevajo, saj nima naslednikov. »Moja mala kmetija bo zagotovo propadla, kot jih je v moji okolici že mnogo,« je trpko pojasnil zgovorni Jakob. 

FOTO: