Jamarji po Hankejevem kanalu po smeti (FOTO)

Skupina jamark in jamarjev se je minuli konec tedna podala po stezici znamenitega Hankejevega kanala nekaj deset metrov nad reko Reko v Škocjanskih jamah, ki so jo v nepredstavljivih razmerah ročno klesali jamarski pionirji v 19. stoletju. Od konca kanala pri Swidovem razgledniku jih je pot nekajkrat čez reko in ob njej vodila do veličastne Martelove dvorane. Tam se niso podali na raziskovanje, pač pa so v roke vzeli vreče za smeti in se sproti spomnili bogate zgodovine raziskovanja jame.

Martelova dvorana, dolga 314, široka 143 in visoka do 158 metrov (za primerjavo: ljubljanski Nebotičnik je visok nekaj čez 70 metrov), je z 2,5 milijona kubičnih metrov prostornine druga največja jamska dvorana v Evropi za Salle de la Verna v Franciji, spomni Rosana Cerkvenik, doktorica krasoslovja in naravovarstvena nadzornica v Parku Škocjanske jame. »Od tod bi pot lahko nadaljevali s čolnom, sledi še en suhi del, nakar se dvorana konča s sifonom. Raziskujejo ga potapljači, da bi našli povezavo s Kačno jamo. Ta je naslednja v sistemu podzemne reke, zračna razdalja med jamama je le 400 metrov, a jim podzemne povezave še ni uspelo najti.«

V jamo se je skupina na čistilno akcijo podala ob zelo nizki gladini po dolgi suši, ki je zaznamovala poletje. Sicer reka pogosto niti ne dovoljuje dostopa do dvorane. »V Parku Škocjanske jame se zelo zavedamo pomena varovanja jam. Letos med drugim praznujemo 40 let od vpisa na Unescov seznam svetovne dediščine, 13. septembra pa bomo prvič praznovali mednarodni dan jam in krasa. Zato smo skupaj z Jamarsko zvezo Slovenije pripravili akcijo, v kateri smo ne le pobrali smeti, ampak jamarjem iz vse Slovenije predstavili naš biser,« poudarja Rosana Cerkvenik. Pot do dvorane je zahtevna in primerna le za usposobljene jamarje. Videti orjaško dvorano, ki jo je milijone let dolbla reka, kapljajoča voda pa je dodala še izjemne sigaste stvaritve, je bila po besedah udeležencev ena najboljših jamarskih izkušenj v življenju. Za podzemlje so najbolj škodljivi človeški vplivi, še posebno onesnaženje s kemikalijami, gnojili in neprečiščenimi odpadnimi vodami. Vse to pronica v podzemno vodo ter uničuje živalske habitate. »Jamske živali so trdožive, vajene življenja v pomanjkanju, a zanje so to stabilne razmere. Vsaka sprememba je lahko usodna,« opozarja Cerkvenikova.

V jami in okolici je našlo življenjski prostor lepo število živalskih in rastlinskih vrst. Med rastlinami v udornih dolinah zasledimo alpski avrikelj in submediteranske venerine laske, pri vhodih pa skalne golobe in netopirje. Druge jamske živali so prilagojene na temo – tu živijo človeška ribica, številni rakci in hroščki, med njimi drobnovratnik.

Škocjanske jame so stvaritev reke Reke, ki izvira pod Snežnikom in teče po površju približno 55 kilometrov. Ko doseže Kras, apnenec raztaplja še korozijsko. »Reka ponikne v Škocjanskih jamah. Jamarji ji lahko sledimo v desetih jamah vse do izvira Timave na italijanski strani,« razlaga naravovarstvena nadzornica. Na poti po površju pobere organski material, seveda pa tudi smeti. Problematična je plastika, ki se nikoli ne razgradi, ampak le razpada na mikro- in nanoplastiko, ki se vrača v prehranjevalno verigo ali pitno vodo. V Martelovi dvorani je voda odložila precej plastenk, stiropora, konzerv, žog in kablov; jamarji so jih pobrali v več kot deset vreč in odnesli v smetnjake.

Praznično leto

»Poslanstvo celotnega parka je varstvo in ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Čistilne akcije imajo vidne učinke, zelo pa poudarjamo ozaveščanje in izobraževanje različnih javnosti, kako pomembne so jame in kras,« pravi Polona Kovačič, direktorica Parka Škocjanske jame. Poleg tega vodijo več kot deset naravovarstvenih projektov za obnavljanje travišč, suhih zidov in kalov ter sodelujejo pri čiščenju drugih jam na območju.

Škocjanske jame so kot prvi spomenik v Sloveniji na Unescov seznam svetovne dediščine vpisane od leta 1986, hkrati praznujejo 30 let delovanja javnega zavoda. V začetku 80. let so bile močno onesnažene, saj so se odpadne vode tovarn in vojašnice v Ilirski Bistrici stekale v Reko. Po zaprtju tovarn in sprejetju zakona o regijskem parku leta 1996 sta stekli sistematično upravljanje in varovanje. Jame so vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč po ramsarski konvenciji ter na seznam biosfernih območij. Reka je danes v dobrem ekološkem in kemijskem stanju.

Za najbolj drzne

Reka je med potjo proti Martelovi dvorani po ferati Hankejevega kanala običajno od dvajset do trideset metrov nižje. S ferate je videti turistično pot, ki se od vstopa skozi Globočak vije skozi Tiho jamo do Šumeče jame, začetka največjega doslej znanega podzemnega kanjona na svetu. Nato se pot spusti pod znameniti Cerkvenikov most in naprej v dele, kjer si obiskovalci svetijo le s svetilkami.

Ferato skozi kanal so pred leti delno obnovili in odprli za javnost. Ozka stezica je primerna za psihofizično dobro pripravljene obiskovalce z varovalno opremo. Prve ograje in mostičke v kanalu, ki so edinstven tehniški spomenik, so izdelali med letoma 1885 in 1890. Sem ter tja jih je objela siga, kar je izrazito v Deževni jami, kjer siga raste najhitreje v sistemu – za centimeter na trideset let. Jamarji so se na čistilno akcijo podali s sodobno opremo, povsem drugače kot pred dvema stoletjema, ko so pionirji v suknjičih in klobukih klesali pot visoko v steni. Martelovo dvorano so odkrili leta 1890. Šele leta 1904 so domačini preplezali steno iz Müllerjeve dvorane in našli Zgornji del, imenovan Rov presenečenj; pozneje ga je opremljala baronica Emma von Lutteroth. V jami je vseskozi vidno tudi menjavanje oblasti po ohranjenih tablah v nemškem, italijanskem in slovenskem jeziku.

Ferata po Hankejevem kanalu se konča pri Swidovem razgledniku, od koder je za pot do konca jame treba prečkati reko ob ustrezno nizkem pretoku. Jamarji sledijo starim potem nad reko. Ta je znana kot hudourniška; najvišje poplave leta 1826 so segale 132 metrov nad sifonom, izjemne poplave so bile tudi v letih 1935 in 1965, zadnje večje pa leta 2019, ko je voda segala 10 metrov nad Cerkvenikov most. Vsi jamski rovi skupaj so dolgi približno šest kilometrov, navpična razlika med najvišjim vhodom in najnižjim človeku dostopnim krajem v jami pa je 205 metrov.