Nekoč se je boril za Slovenijo, zdaj po vodo hodi na britof

»Če bi odločevalci v državnem zboru in zlasti v vladi o naši usodi in sploh o življenju ljudi vedeli, kako živijo posamezni državljani na terenu, bi gotovo sprejemali drugačne odločitve oziroma bi vsaj občasno obiskali tiste, ki so na dnu. Tudi neštete množice vernikov, ki pogosto obiskujejo naše romarsko središče na Ptujski Gori: če bi vedeli, kako živijo posamezniki na tem območju Haloz, bi gotovo lahko vsaj malo pomagali ljudem v težavah,« nam je razlagal starejši možakar s čudovite Ptujske Gore, ko smo ga pobarali, kako pridemo do 56-letnega Janeza Tacige, čigar znanec nam je sporoči, da živi v nenormalnih razmerah.

A tisto, kar smo videli v naselju Doklece s 85 dušami, niso le nenormalne razmere, temveč ena velika beda in žalost. In prav nihče si v 21. stoletju ne zasluži takšnega domovanja, če podrtiji, v kateri živi praktično brez strehe, brez tekoče vode – in še brez marsičesa –, v smradu, plesnobi, lahko sploh rečemo dom.

Pred kratkim je zagorelo, kar bi lahko povzročilo tragedijo.

Upajo, da bo kdaj dobil dostojnejši dom.

Pričakala nas je tudi Darja, najmlajša izmed petih Janezovih sester (poleg nje so bili v družini še pokojni Milan, Romana, Anica, Lidija in Slavica) in v imenu vseh povedala: »Želimo si le, da bi brat vendarle dočakal pitno vodo ter da bi imel trdno streho nad glavo, da ga ta ne bi pokopala, ter da bi mu popravili elektriko, da ga ne bi ubila.«

Darja in njene sestre, ki so bile v otroštvu razseljene v rejništvo po Sloveniji, dolgo niso vedele, kako živi njihov brat Janez. To so ugotovile šele, ko si je konec septembra zlomil nogo in je Darja prišla ponj. Janez, ki živi v razpadajoči hiški na obrobju Ptujske Gore, je komaj hodil z berglami in si je pitno vodo še vedno nosil s pokopališča. Njegova zgodba je pretresla sestre in sosede, saj menijo, da nihče ne bi smel živeti brez osnovnega dostojanstva.

Janez je povedal, da je padel, ko je v hlev nesel hrano pujsu. Dvakrat si je zlomil nogo, a ni hotel v bolnišnico, dokler ga sestra ni pregovorila. Ko ga je po odpustu pripeljala domov, je šele videla resnično stanje: hiša brez vode, ogrevanja in osnovne opreme, prepojena z vlago in plesnijo. »To ni dom, to je ruševina,« pravi Darja. Sestri Romana in Slavica sta ji priskočili na pomoč, skupaj s sosedi pa so počistili hišo in odpeljali odpadke. Nekateri so prinesli oblačila, obutev in hrano ter pomagali pri manjših popravilih.

Skromna veteranska podpora in socialna pomoč

Težave pa so večje od tistih, ki jih lahko odpravijo prostovoljci. Hiša nima pitne vode, Janez jo še vedno nosi v plastenkah. Pred kratkim je zagorelo v električni omarici, kar bi lahko povzročilo tragedijo. Sestre si želijo, da bi imel vsaj varno elektriko, vodo in streho, ki ga ne bo ogrožala. Njihov klic na pomoč je dosegel tudi Občino Majšperk. Ta pojasnjuje, da je bil vodovod načrtovan že pred dvema letoma, a so to rešitev ustavile neurejene lastniške razmere. V prihodnjih dneh se bodo sestali predstavniki občine, CSD, humanitarnih organizacij in drugih, da bi našli rešitev.

Takole je videti električna napeljava.

Janez prejema skromno veteransko podporo in socialno pomoč, skupaj okoli 500 evrov, kar ne zadošča za preživetje, kaj šele obnovo doma. Kljub temu ne želi zapustiti hiše, saj je navezan na svoje živali – psa Dona, mačke, papige in perutnino.

Sestre sploh niso vedele, v kakšnih razmerah živi njihov brat.

Med obiskom sta nam Darja in Janez pripovedovala o preteklosti domačije. V hiši, ki je danes komaj še bivalna, je nekoč živelo devet članov družine. Kot otrokom se jim je zdela velika in živahna, a alkoholizem staršev je povzročil, da so bili otroci postopoma oddani v rejništvo. Nadaljevala sta, da je nekoč v sobici umrl brat Milan, ki se kljub pljučnici in raku na pljučih ni zdravil. V bližnjem gozdu je umrla babica, ko je nabirala gobe ter padla in si razbila lobanjo. Našli so jo po več dneh, ko je bilo truplo že skoraj neprepoznavno. Nekaj let pozneje so v hiši po več dneh našli mrtvega očeta, ki je padel pred gostilno na Ptujski Gori in so ga namesto k zdravniku odpeljali domov, kjer je izkrvavel in umrl. Od takrat do zdaj Darja ni obiskala svoje rojstne hiške in je pričakovala, da so bratu vsaj vodo uredili.

Kljub težkemu življenju je v času osamosvojitve stopil v bran Sloveniji. Danes pa, v jeseni življenja, živi v razmerah, ki ogrožajo njegovo zdravje in varnost. Sestre upajo, da se bodo našli ljudje in organizacije, ki bi mu pomagali do varnejšega doma in dostojnejšega življenja – zanj in njegove živali.