Janko (11) rajši vali življenja, kot gleda v zaslon (FOTO)

Medtem ko mnogi njegovi vrstniki poletne dni preživljajo naokoli, na morju, ob mobilnih telefonih, 11-letni Janko Odar iz Studora v Bohinju samostojno skrbi za več kot 100 živali. Jankov dan se začne precej drugače kot dan mnogih vrstnikov celo na podeželju, kaj šele v mestih. Še preden se jih večina obrne na drugi bok ali naredi prvi jutranji zamah proti pametnemu telefonu, je Janko že v akciji. Njegove poletne počitnice nimajo nič skupnega z brezdeljem. Njegov svet so hlevi, gnezda, krmilniki in zvoki več kot stoglave živalske družine, za katero skrbi povsem samostojno.

»Moje ime je Janko, prihajam iz Bohinja ... Všeč mi je pa, da delam z živalmi,« se z deško skromnostjo, a izjemno odločnostjo predstavi bodoči šestošolec. Njegova ljubezen do živali še zdaleč ni kratkotrajna otroška muhavost. Prvo kozo je imel, takrat sicer še bolj simbolično, ko še ni dopolnil niti enega leta starosti. Pri osmih si je s prihranki sam kupil svoj prvi električni valilnik za jajca. Krmilno teorijo je naštudiral prek videoposnetkov, o njej povprašal domače, starejše kmete in se učil neposredno s prakso na terenu. Danes Janko suvereno obvladuje in zdrdra biološke cikle in inkubacijske dobe. Natančno ve, da kokoš vali 21 dni, prepelica 17, golob 18, raca 35 in gos skoraj mesec in pol. V njegovem živalskem kraljestvu pod Studorom najdemo pisano paleto kokoši – od svilenk, leghornk, jerebičastih, trikolork do pasem, ki nesejo modra, zelena in olivna jajca. Poleg kokoši skrbi še za gosi, race, golobe, morske prašičke, zajce, papige, ribe, žabe in koze. Pri domačiji imajo tudi nekaj glav govedi, ki so poleti na paših na bližnjih hribih.

»Pri osmih letih si je sam kupil valilnik. Čeprav ima v šoli precejšnje težave zaradi disleksije in odpora do branja, pri živalih pokaže neverjetno natančnost in zrelost. Živali mu omogočajo popoln odklop od tehnologije – zanjo preprosto nima časa. Saj ne, da telefona ne prime v roke, ampak v primerjavi z drugimi ...« pojasni njegova mama Karolina Bremec Odar, ki še razkrije, da je Janko poleg tega še velik ljubitelj rož. Jankov dan je strogo strukturiran. Še pred zajtrkom se odpravi gor pod bližnji hrib, kje oskrbi večje kokoši nesnice in koze. Nato se vrne na domačijo, kjer ga čakajo piščanci, štajerske kokoši, morski prašički in preostale male živali. Med šolskim letom večerni obred opravi sam, ko pride iz šole, zjutraj pa mu priskoči na pomoč mama. Njegovi bratje in sestre le debelo gledajo – kmetovanje in pernati svet sta povsem Jankova domena. Sam si ureja nakup krmil, popravlja ograje, ko koze pobegnejo, in si celo sam organizira prevoze novih pasemskih kokoši.

Tiha junakinja

A Jankova zgodba je le en svetel žarek v mozaiku izjemne družinske moči. Srce in neuničljivi motor domačije je mama Karolina, po izobrazbi diplomirana inženirka agronomije in hortikulture. Ob osmih otrocih (najstarejša ima 21 let, najmlajša pa komaj 9 mesecev) Karolina vsak dan gore premika. Družinska zgodba se je močno spremenila pred devetimi leti, ko se je mož ob padcu s strehe hudo poškodoval. Pretrpel je hude poškodbe hrbtenice s trajnimi posledicami, zaradi katerih ima status invalida in zahteva specifično vsakodnevno oskrbo. A preizkušenj s tem še ni bilo konec. Že sedem let Odarjevi pod svojo streho ljubeče skrbijo tudi za negibnega starejšega gospoda, ki potrebuje celostno nego.

Kako mama Karolina zmore vse to? Poleg vsakodnevnih opravil, oskrbe nepokretnega gospoda in vzgoje velike družine vodi še pridelavo znanega studorškega česna na pol hektarja površin, opravlja funkcijo predsednice lokalne kmetijske zadruge, je odgovorna oseba za vaški vodovod ter vodi računovodstvo za dve agrarni skupnosti. Pri kuhanju kosil in varstvu najmlajših ji nesebično pomaga mama Erika. Ob tako veliki družini Jankova babica Erika, ki že na daleč izžareva srčnost, pristavi: »Majhni otroci, majhne skrbi, veliki otroci, velike skrbi! Včasih se sprašujem, kako vse to zdržimo, ampak Karolina nese vse štiri vogale hiše. Janko pa ... on je naš ponos, tako delavnega fanta redko vidiš.«

Nad Jankom je navdušen tudi 12-letni Brin z Brezovice pri Ljubljani, ki ga je spoznal letos poleti na Planini v Lazu, kjer imajo Jankovi starši stan in živino na paši. Takoj sta se spoprijateljila in Brin je skoraj teden dni preživel pri njih na kmetiji. »To so bili do zdaj najlepši dnevi med počitnicami,« je povedal in hitro dodal, da se je tudi sam navdušil nad vzrejo živali in očeta že prepričuje, da bi doma imeli vsaj kokoši. »Najprej mu moram zagotoviti, da bom zanje vsaj tako zgledno in stalno skrbel kot Janko,« je razkril.

Skromne sanje z veliko ljubezni

Pri Odarjevih klasičnega počitniškega turizma ali večtedenskega dopusta ob morju ne poznajo. Živali in pridelava česna zahtevajo stalno prisotnost. Janko morja niti malo ne pogreša – najlepše mu je doma, obkroženem z naravo Bohinja in planinami, kamor poleti ženejo svojo živino.

Ko 11-letnega Janka vprašamo o njegovi prihodnosti, ne sanja o hitrih avtomobilih ali novih igralnih konzolah. Njegove sanje so prizemljene, dišijo po svežem senu in kmečkem dvorišču: »Želim si imeti svojo kmetijo. Ne prevelike, ampak vsega po malo – 50 kokoši, gosi, koze, race, pa morda še kakšnega osla, pava in pritlikavo galloway kravico.« V svetu, ki ga vse bolj obvladujeta hitrost in virtualna realnost, je zgodba 11-letnega Janka Odarja in njegove družine opomin na prave vrednote: na delavnost, družinsko solidarnost, ljubezen do narave in neupogljivo voljo, ki premore premagati še tako težke življenjske preizkušnje.