Jezero Maggiore

Ob njem so v preteklih stoletjih številne aristokratske družine zgradile vile, obdane z razkošnimi vrtovi. Starodavna letovišča skušajo ohraniti nekdanji blišč predvsem z nekaj zgodovinskimi hoteli, v katerih lahko okušate razkošje, kot so ga nekdanji aristokrati. Idealno za poročno potovanje v vseh letnih časih. Drugo največje italijansko jezero je bilo na zemljevidu že od nekdaj videti privlačno. Po šesturni vožnji z avtomobilom pa sem se hitro prepričal, da je res pravi turistični naravni biser. Kar 66 km dolgo ledeniško jezero sem prvič občudoval z nenavadnega razgledišča: nad srednjeveškim krajem Arona stoji kot stolpnica visok spomenik, posvečen milanskemu škofu in kardinalu Karlu Boromejskemu (Carl Borromeo). V notranjosti kipa je urejeno stopnišče z razgledno ploščadjo, s katere se odpira eden zanimivejših razgledov na jezero.

Piškoti za princeso

Dobro uro kasneje me je prevzelo mesto Stresa, najbolj znano tamkajšnje letovišče. Na dolgi jezerski promenadi, ki jo spremljajo pročelja najboljših hotelov, sem si lahko predstavljal, kaj je v te kraje pritegnilo slavne in bogate. Med njimi so bili Napoleon Bonaparte, Charles Dickens, Gustave Flaubert, Rockefeller, Charlie Chaplin, Clark Gable. Življenje v mirni ribiški vasici se je začelo spreminjati v začetku 19. stoletja. Takrat so odprli cestni prelaz Simplon, ki Italijo povezuje s Švico. Ob jezeru so se začeli ustavljati popotniki, nekaj desetletij kasneje pa so se za privlačne kraje začeli zanimati aristokrati. Med prvimi je prišla genoveška vojvodinja Elizabeta Saksonska, ki je kupila vilo Bolongaro (danes Ducale). V vili je preživljala poletja s hčerko Margerito. Leta 1878 je postala Margerita ob kronanju moža Umberta I. prva italijanska kraljica. V Streso so začeli zahajati plemiči, bogataši, slavni umetniki in politiki. Gostje so prihajali celo s parniki. Po zgraditvi železniškega predora pod prelazom Simplon je postala Stresa tudi pomembna postaja na poti slovitega vlaka orient ekspresa. Po drugi svetovni vojni so želeli hitro oživiti turizem, zato so organizirali prvo lepotno tekmovanje za miss Italije in prireditev še večkrat ponovili.

Gremo na romantičen potep

Stresa je še danes turistično središče jezera. Poleg promenade je zelo privlačna kopica ozkih ulic, ki vabijo nedaleč od živahnega pristanišča. Mesto je z lahkoto mogoče spoznavati kar peš. Na majhnih trgih vabijo obložene mize restavracij, vsepovsod pa se ponujajo izložbe trgovin, v katerih boste odkrili marsikaj privlačnega, tudi domače proizvode, vključno s siri in slaščicami. Med temi so posebno iskani tradicionalni masleni piškoti, posuti z mletim sladkorjem, ki se imenujejo po italijanski kraljici Margeriti. Po njej se imenuje tudi mnogo bolj znana pica. Piškote margeritine je za takratno princeso naredil lokalni slaščičar Pietro Antonio Bolongaro. Po originalnem receptu jih še danes izdeluje več domačinov. Najboljše menda pečejo v slaščičarnah Pompa in Marcolini. Tradicionalne obrti ohranjajo tudi spretne šivilje. V nekaj prodajalnah vam na čipkast prt ali predpasnik kar mimogrede izvezejo ime po naročilu.

Ob petkih popestri nekatere stranske ulice tedenska tržnica, na kateri lahko okušate in kupite domače proizvode, a žal tudi cenene kitajske izdelke.

»To je najbolj izviren spominek!« me je prepričevala prodajalka na eni izmed stojnic. »V ročno izdelanih milih so ujete vonjave cvetov in plodov, ki bujno uspevajo v okolici jezera.«

Po limoni dišeča mila so res privlačna. Tega se zavedajo tudi v lokalnem podjetju Acqua di Stresa. Kupcem namreč ponujajo pestro kolekcijo izdelkov za osebno nego, vključno s parfumi.

Hemingwayeva soba

Med razkošnimi hoteli v Stresi ima največji sloves Grand hotel des Iles Borromees, ki se postavlja s petimi zvezdicami. Ob raziskovanju jezera ga preprosto ne smete spregledati, pa čeprav se odločite le za obisk restavracije. Njegovi začetki segajo v leto 1861, ko so s prestižno zgradbo ustvarili temelje za razvoj Strese kot mondenega letoviškega kraja. Hotel je postal znan med aristokrati in bogataši. Razkošne sobane so bile priča številnim pomembnim srečanjem. Med imenitnimi gosti so bili kralji, predsedniki držav, uspešni poslovneži, najslavnejši iz filmskega in glasbenega sveta, pesniki, slikarji in pisatelji. Med njimi je bil tudi Ernest Hemingway, ki je leta 1948 v hotelu napisal zadnji del romana Zbogom orožje. Nič čudnega, da se najrazkošnejši apartmaji imenujejo po njem. Hemingway je vedno bival v sobi številka 106 v prvem nadstropju, ki se je ponašala z lepim razgledom na Boromejske otoke. Sobe žal ni več, pisateljeve fotografije pa lahko občudujete v hotelskem baru. Pred desetletjem so hotel in priznano velneško središče temeljito obnovili. Pri tem so se potrudili, da so ohranili ves nekdanji blišč. Občutite ga lahko tudi v javno dostopnem parku, ki obdaja hotel. Pod nekajstoletnimi drevesi je urejen italijanski vrt s skrbno pokošenimi tratami in cvetličnimi nasadi, ki jih dopolnjujejo kipi, mozaiki in vodnjaki.

Privlačni otoki in vrtovi

Največja jezerska privlačnost so trije otoki, poimenovani po plemiški družini Borromeo. Ni jih težko obiskati, saj tja redno vozijo ladje in številni čolni zasebnikov. Največ obiskovalcev pritegne Isola Bella, ki se ponaša z razkošno baročno palačo in terasastimi vrtovi z bujnim rastlinstvom ter eksotičnimi belimi pavi. Palačo je dal za ženo Isabello zgraditi Karel III. Boromejski v 17. stoletju. Bogata notranja oprema še danes zgovorno priča o razkošnih zabavah in plesih, ki so jih pogosto prirejali. Nekoč pusti kamniti otok so spremenili v enega najlepših vrtov daleč naokoli. Pobočja so oblikovali v terasah, na katerih so v družbi kipov in vodnjakov uredili značilen italijanski vrt. Krasijo ga eksotična drevesa, palme, bananovci, bambus, oljke, vrtnice, kamelije in rododendroni. Posamezni deli so oblikovani kot manjša celota in so privlačno poimenovani (Vrt ljubezni, Vrt azalej).

Največji je Isola Madre (Mati) z renesančno vilo, ki jo obdajajo vrtovi, po katerih se prosto sprehajajo eksotične ptice. Na otoku Madre so nekoč gojili citruse, na kar še vedno spominjajo posamezna drevesa. Za ogled obeh otokov je treba plačati vstopnino, obisk tretjega pa je brezplačen. Isola Superiore, imenovan tudi otok ribičev, je najmanjši. Nekoč je na njem živelo več kot dvesto ljudi, ki so se preživljali z ribolovom. Danes je ribičev le še za vzorec. Vseeno ne boste prikrajšani za ribje dobrote. V ozkih ulicah se namreč poleg trgovin s spominki vrstijo vabljive gostilne. Izgubiti se ne morete, saj so ulice dolge le nekaj deset metrov. Eden izmed rtov na otoku se v toplejših mesecih spremeni v privlačno peščeno plažo.

Tulipan za spomin

Za konec velja obiskati še največje mesto ob jezeru. To je Verbania, ki je znana po številnih vrtovih. Eni najlepših obdajajo vilo Taranto. Pred drugo svetovno vojno jih je uredil Škot Neil McEarcharn. Zanimive rastline je iskal po vsem svetu in tako se vrtovi danes ponašajo z okoli tisoč neavtohtonimi vrstami, tudi nekaterimi redkimi primerki. Uspelo mu je ustvariti nekakšen angleški vrt s sredozemskim šarmom. McEarcharn je umrl leta 1964 in je pokopan v grobnici sredi njega. Posestvo je zapustil državi in od leta 1952 je odprto za oglede. Značilnost arboretuma so številni vodnjaki, ki se napajajo iz jezera, terasasti vrtovi s slapovi ter ribniki. Obiskovalci lahko ob dobrih sedem kilometrov dolgih poteh občudujejo najrazličnejše podobe narave in preproge cvetja, ki jih ustvarjajo kamelije, dalije, lilije. Obisk si boste najbolj zapomnili spomladi, ko zacveti več deset tisoč tulipanov! Takrat vsakega petega obiskovalca obdarijo s cvetom.