Člani Kulturnega društva Šmihel pri Žužemberku so v zadnjem desetletju pripravili več odmevnih dogodkov in prireditev, namenjenih vsem generacijam. S svetopisemsko božično zgodbo, z živimi jaslicami, v pravem gledališču na farovškem posestvu župnije ob cerkvi sv. Mihaela, so še pred leti privabili številne gledalce. Poleti je žegnanje v Šmihelu postalo osrednji dogodek v okolišu, v katerem ne manjka stojnic različnih obrti, razglasijo pa tudi zmagovalna dela natečajev, od fotografskega do literarnega. Tako postaja Šmihel središče kulturnega udejstvovanja v občini, na kar bi bil gotovo ponosen pokojni krajevni zgodovinar, ljudski prosvetitelj in župnik Alojzij Zupanc, ki so mu pred cerkvijo uredili tudi park, v njem pa stoji njegov doprsni kip, delo umetnostnega kovača Roberta Strune iz Klečeta.
Izseljeniški duhovnik, kulturnik in gornik Jože Kastelic VIR: Arhiv Obrazi Slovenskih Pokrajin
Kulturni razcvet v prepoznavanju posebnosti in znamenitosti se kaže tudi po velikih osebnostih, ki jih v tistih krajih ni malo. Med njimi je izseljeniški duhovnik, kulturnik in gornik Jože Kastelic iz vasi Klečet, ki leži razpeta med Draščo vasjo in Šmihelom. Člani društva so se nedavno spomnili nanj s posebnim dogodkom: na izletniški kmetiji Meden je zadišalo po svežem pecivu in čaju, prebirali so o duhovnikovi življenjski poti, polni dinamike, ustvarjalnega dela in tudi neuresničenih načrtov. Bila je kratka, saj se je končala pod vrhom Aconcague, kot je ob odprtju spominske ure ob 85. obletnici njegove smrti dejala Maja Papež Iskra, članica KD Šmihel pri Žužemberku. Papeževa je skupaj s Tino Turk orisala življenjsko pot velikega rojaka šmihelske župnije, z željo, da bi njegova bogata in neprecenljiva dediščina ostala tudi poznejšim rodovom.
Delo in življenje Kastelica sta predstavili Maja Papež Iskra, desno, in Tina Turk. FOTO: Slavko Mirtič
Pomagal izseljencem
Jože Kastelic, po domače Liščev, se je rodil 23. decembra 1898 v Klečetu pri Žužemberku. Po osnovni šoli je postal dijak Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, med prvo svetovno vojno pa je dve leti preživel na skalnatem Južnem Tirolskem. Dosegel je čin podporočnika in ob tem neskončno vzljubil planine. Po vojni je nadaljeval bogoslovni študij, leta 1922 postal duhovnik, bil kaplan na Jesenicah, nato upravitelj župnije pri Sv. Križu nad Jesenicami.
Misijonsko delo je združeval z ljubeznijo do slovenske besede in odkrivanja narave.
»Po naročilu ljubljanskega škofa Jegliča je pastoralno delo nadaljeval med slovenskimi in hrvaškimi rudarji v Franciji. Načrtoval in uresničeval je osebne stike z izseljenci in izdelavo kartotek s statističnimi podatki, prizadeval si je za širitev slovenskih knjig in časopisov, spodbujal stike z domovino s poslušanjem radia, krepil kulturne dejavnosti pevskih zborov, ansamblov in dramskih skupin, ki so popestrile njihov vsakdan, ter okrepil prosvetno dejavnost z domovino, poučeval otroke v slovenskem jeziku in pripravljal različna predavanja v knjižnici,« je dejala Turkova in odstrnila omembe vredno Kasteličevo delo pri pomoči izseljencem pri urejanju odnosov s francoskimi oblastmi in delodajalci, zaradi katerih je dobil vzdevek Apostol Jugoslovanov v Franciji.
Franc Turk, levo, je občinstvu predstavil tudi duhovnikovo pesem Na Dolenjskem je moje srce, s katero je Kastelic pokazal globoko spoštovanje rojstne dežele. FOTO: Slavko Mirtič
Duhovniško in kulturno-prosvetno poslanstvo je leta 1933 nadaljeval med izseljenci v Argentini, kjer je misijonsko delo združeval z ljubeznijo do slovenske besede in odkrivanja narave, posebej planin. Ustanovil je glasilo Duhovno življenje, namenjeno duhovnim in verskim vprašanjem v Južni Ameriki, ki je bila pomembna vez in pristno versko-kulturno poslanstvo med izseljenci po svetu in domovino.
»Zaradi zdravstvenih težav se je odločil, da gre v Mendozo in obišče toplice v Puente del Inca. Na poti se je pridružil odpravi planincev različnih narodnosti, ki je hotela osvojiti Aconcaguo, s 6962 metri najvišji vrh Andov v Južni Ameriki, opravil mašo na Plaza de Mulas (4367 m) in kakih sto metrov pod vrhom omagal. Zaradi hudega poslabšanja vremena, ki je bilo usodno za Jožeta, je izgubil življenje v še nepojasnjenih okoliščinah. Njegovo telo so našli v plazu šele leto dni kasneje. Na goro je ponesel tudi križ z željo, da bi ga daroval Bogu,« je po spominu številnih pričevalcev zadnje trenutke njegovega življenja opisala Papeževa.
