Jože služil od prvega do zadnjega dne velike vojne (FOTO)

Slovenci so umirali v številnih vojnah, doma in v tujini. Z začetkom prve svetovne vojne leta 1914 je Evropa postala velikansko bojišče, na katerem so se znašli slovenski fantje in možje od ukrajinske Galicije, avstrijske Koroške in Tirolske, zamejstva Beneške Slovenije in Tržaške pokrajine do balkanske bojne črte ob Drini.

Dnevniki in druga pisna pričevanja slovenskih avstro-ogrskih vojakov iz prve svetovne vojne so kot knjižne publikacije izšle zlasti po letu 1990, pa tudi v zadnjem času pridobivajo zgodovinski pomen kot neposredna pričanja dogajanja na fronti, saj spadajo med pomembnejše sestavine naše kulturne dediščine in so del slovenske identitete.

Pisatelj, prevajalec in ljubiteljski zgodovinar Jože Šen FOTO: Slavko Mirtič

Sem nedvomno spadajo spomeniki 1. svetovne vojne. Med prvimi na Dolenjskem so spomenik 42 padlim možem in fantom iz župnije Hinje v Žužemberku postavili 8. septembra 1925 na tamkajšnjem pokopališču.

Nekdanji vojni kurat in narodni poslanec dr. Franc Kulovec se je ob odkritju v govoru spominjal vojnih žrtev, ki niso padle zase, ampak za druge: »Za druge umrli smo, ne zase.« Piše tudi: »Vi vsi, ki hodite tod mimo, spominjate se nas, ki v tuji zemlji spimo.« Ponosni domačini zelo lepo skrbijo za spomenik. »Obnovili smo pomemben pomnik naše zgodovine in smo veseli, da imamo pri tem podporo občine, župana Jožeta Papeža in vaščanov,« je povedal predsednik KS Hinje Dušan Papež. KS je v tem obdobju obnovila tudi spomenik zamolčanih žrtev, načrtujejo pa še popis in obnovo pomembnejših kapelic in znamenj.

Duh malega človeka

»Srečno naključje je po več kot sto letih pomagalo do odkritja dveh pisnih pričevanj iz prve svetovne vojne: pisem Jožeta Fabjana, infanterista (pešaka) v 27. črnovojniškem polku, ter dnevniških zapisov Josipa Judniča, vpoklicanega v 27. domobranski polk in kasneje telefonista v 88. strelski brigadi v sestavi 44. strelske divizije,« je povedal Jože Šen iz Maribora, ki je kot ljubiteljski zgodovinar tesno vpet v takratno vojno dogajanje in raziskovanje družinskega debla družine Fabjan, po domače Skebe, iz majhne suhokrajinske Trebče vasi pri Dvoru. Leta 1873 se je tam rodil Jože Fabjan. V takratni Avstro-Ogrski je služil triletni vojaški rok, 19 let kasneje pa so ga, starega 41 let, vpoklicali v vojno, v njej je bil vsa štiri leta.

Vojaška dopisnica FOTO: Slavko Mirtič

Fotografija, ki jo Jože omenja v pismu 18. septembra 1914: »Slika se mi dopade, le preveč se žalostno držiš, no, pa menda nisi vedno tako žalostna.« Marija (Mici), žena Lucija (Cilka) s Heleno (Helči) v naročju, Jožefa (Pepi) in Terezija (Zinka). FOTO: Arhiv Mojca Janežič

»Jože Fabjan (1873–1942) je brat moje stare mame Fani Hren po mamini strani. Imenujmo ga Jože, da ga razlikujemo od očeta Jožefa (1841–1925). Doma so ga klicali Jožek, sam se je podpisoval sprva Josip, pozneje pa izključno Josef, enkrat samkrat v pismu očetu Jože. Priimek Fabjan je v Suhi krajini sorazmerno pogost, v te kraje ga je verjetno prinesel kak odsluženi rimski vojak (Fabianus), ki se je tu ustalil in osnoval družino, saj je tod v rimskih časih tekla cesta od Acerva (Ivančna Gorica) do Siscije (Sisak),« začne soimenjak zgodbo o vojaku Jožetu.

Jože se je leta 1902 poročil z Lucijo (Cilko) Molek. Imela sta sedem otrok, trije so umrli že pred začetkom vojne. Doma je za štiri leta zapustil ženo s štirimi mladoletnimi hčerkami, enajstletno Marijo (Mici), osemletno Jožefo (Pepi), dveletno Terezijo (Zinko) in štirimesečno Heleno (Helči), ter priletnega očeta. Služil je v avstro-ogrski vojski od prvega do zadnjega dne velike vojne, štiri leta in štiri mesece, in to na vseh avstro-ogrskih bojiščih, na balkanskem, v Bosni in Srbiji, na italijanskem, tirolskem bojišču in na vzhodnem bojišču v Galiciji.

Svojevrsten dokument, ki predstavlja duh tistega časa in malega človeka s svojimi skrbmi in tegobami, vdanega v usodo, v času, ki je pretresal ves svet, so pisma, vojaške in navadne dopisnice, ki so jih v obdobju 1914–1918 pisali domov v Trebčo vas Jože, njegove sestre Ana (uršulinka Filomena), Terezija (Zinka) in Antonija (Tonči) ter brata Fortunat in Herman. Najprej jih je skrbno hranila Cilka, ki sama ni bila posebno vešča v pisanju, nato hči Zinka, poročena Primc, nato vnuk Branko Primc, danes jih hrani Jožefova pravnukinja Mojca Janežič na domačiji v Trebči vasi.

V spomin FOTO: Slavko Mirtič

»V tem času je bil trikrat na dopustu: osem dni v drugi polovici julija 1916, v začetku maja 1918 po vrnitvi iz ruskega ujetništva in julija 1918. Zadnji, četrti dopust, s katerega se ni vrnil v vojsko, je dobil 22. oktobra 1918, ko je bila avstro-ogrska vojska že v razsulu. Zaradi španske gripe sta takrat v nekaj dneh umrli hčerki Pepi, 23. novembra, in Mici, 3. decembra 1918,« pojasnjuje Jože.

Kruta resničnost

Maja 1915 je bil na Drini pri Višegradu, oktobra 1915 je pisal, da je na »južnem bojišču v S.«, to je na balkanskem bojišču v Srbiji, 8. januarja 1916 je pisal »nahajam se zopet v B.«. Iz Srbije je bil polk premeščen v Bosno. Nato je 18. januarja pisal »nahajam se sedaj v Bosni v mestu S.«, to je v Sarajevu, 31. januarja 1916 pa je že sporočil, da je na »severnem bojišču«, to je na vzhodni fronti v Galiciji. »Vojaki, ki so prihajali na dopust, so domačim seveda pripovedovali o razmerah na bojiščih, kar zaradi stroge cenzure v pismih sicer ni bilo mogoče. Tako je od katerega dopustnika iz sosednih vasi gotovo tudi Cilka izvedela za kruto resničnost in je v strahu pisala možu. Jožef je v pismu 11. februarja poskušal ženo pomiriti: »To je res, da je bilo slabo in hudo, pa menda še več povedo, kot je bilo.«

Vojak Jože Fabjan, fotografiran septembra 1914 v Trstu. FOTO: Arhiv Mojca Janežič

Med premikom z ruskega bojišča na italijansko je 25. februarja poslal kratko vojaško karto, ki jo je napisal med postankom v Trebnjem. Kot zanimivost velja omeniti, da je kljub strogi prepovedi navajanja kraja, od koder je vojak pisal, na tej vojaški dopisnici poštni žig z datumom 26. 2. 16 in nazivom pošte: Trebno – Treffen in Krain. Dan pozneje je sporočil, da je na italijanskem bojišču, z gotovostjo lahko sklepamo, da je bil na tirolski fronti,« še doda.

Jože Šen je neprecenljive družinske dokumente, pisma, vojaške dopisnice in ostalo korespondenco, ki predstavljajo duh tistega časa in malega človeka, uredil in strnil v računalniško obliko, v zapis, ki ga bodo z veseljem prebirale prihodnje generacije. Je tudi pisec knjige Monografija o Svili, tekstilni tovarni v Mariboru, ki je več kot sedemdeset let krojila usodo številnim Mariborčanom. Iz nemščine je prevedel knjige Ferdinanda Fabiana, vojaka nemške vojske, sina Fortunata Fabjana iz Trebče vasi, ki je izšla leta 1991 v Avstriji. V slovenskem prevodu je knjiga Priznal je, spomini nemškega vojaka na ujetništvo v Jugoslaviji izšla dobrih 20 let po nemški izdaji.