Jure Berk: od kolesarja do mojstra koles

Bil je profesionalni kolesar, a od nekdaj ga je vleklo k oblikovanju. Že ko je Jure Berk kolesaril za ekipo Radenska, je pri 15 letih iz ogljikovih vlaken izdelal svoj prvi nosilec za bidon. Kmalu je profesionalno kolesarstvo obesil na klin in se posvetil oblikovanju ogljikovih vlaken. A vedel je, da mu bo samemu težko uspelo. Zato se je povezal s prijateljem Andražem Vehovarjem, nekdanjim vrhunskim kanuistom in dobitnikom srebrne medalje s poletnih olimpijskih iger v Atlanti leta 1996, ki se je tudi ukvarjal s konstruiranjem lastnega kanuja.

in iz garažnega projekta je nastalo podjetje, ki se je specializiralo za sedeže iz ogljikovih vlaken. Letos pa je Jure Berk dosegel še poseben uspeh: izdelal je enega najlažjih cestnih dirkalnih koles na svetu, ki tehta manj kot štiri kilograme (tri manj od tekmovalnih specialk, katerih teža je določena s pravili UCI) in za katerega je na nemškem inštitutu za kakovost Zedler prejel certifikat ISO, ki potrjuje, da je izdelek varen in primeren za vsakodnevno uporabo.

Od lego kock do ogljikovih vlaken

Jure Berk je z ogljikovimi vlakni začel ustvarjati, takoj ko si je to lahko privoščil: njegova prva Zoisova štipendija je šla za nakup materiala. Posebnega izobraževanja v tej smeri pri nas (še danes) ni, tako da se je po splošni gimnaziji v Domžalah vpisal na strojno fakulteto. Že kot otrok je bil zelo kreativen: ves prosti čas je najraje preživljal med sestavljanjem lego kock. »Televizija in računalniške igre me nikoli niso zanimale, poleg tehnike in oblikovanja pa sem zelo rad kolesaril. V veliko oporo so mi bili tudi doma, mama kemik in oče zobozdravnik. Kot otrok sem rad ustvarjal in opazoval vse, kar je bilo tehnično zanimivo,« pravi Berk.

Profesionalni kolesar

S kolesom se je začel spogledovati nekje pri devetih letih; po enem letu ga je tako vzljubil, da se je že sam vozil na relaciji Domžale–Sveta Trojica. »Živo se spomnim, kako smo doma v telefonskem imeniku poiskali telefonsko številko takrat ljubljanskega Roga, kamor sem poklical in se jim pridružil leta 2004. Sprva pod okriljem Mihe Mišvelja, nato pa so bili moji trenerji še Tomaž Kališnik, Miha Koncilija, Miro Miškulin ter nazadnje Andrej Hauptman in Marko Polanc. Bil sem dokaj uspešen pri mladinskih kategorijah in nabralo se je kar nekaj zmag in stopničk, ves čas sem bil tudi član reprezentance. Leta 2011 pa sem pod okriljem Polanca in Hauptmana spoznal, da bi težko prišel do najvišjega nivoja tako kot moj vrstnik Jan Polanc in takoj za njim še Luka Pibernik. Oba sta iz kluba zelo hitro prišla do najvišjega nivoja – UCI WorldTour ekipe,« pojasnjuje Berk.

Poleg kolesa je imel še študij in hkrati študentski s. p., saj je ves čas že delal, predvsem karbonska popravila pa tudi kolesarske sedeže. Na eni točki je bilo vsega preveč in odločil se je, da leta 2012 konča profesionalno kolesarjenje. Prav tako je dal na stran študij in se osredotočil na izdelavo iz karbonskih vlaken, ki se je že vmes prepletala z oblikovanjem koles in komponent zanje.

»Kot kolesar sem si seveda želel najprej izdelati komponento, ki bi jo lahko sam preizkusil. Sprva sem se lotil nosilcev za bidon, pozneje sedežne opore in tudi kolesarskih okvirjev.« Kolesarskih sedežev, po katerih zdaj slovi v kolesarskem svetu, se je lotil iz radovednosti, kako izdelati uporaben izdelek: »Bilo je veliko neuspelih poskusov, a sem vztrajal, dokler ni bilo vse tako, kot sem želel.«

Od ideje do končnega izdelka

»V ogromno pomoč mi je bil Žiga Gorjup, s katerim sodelujemo še danes. S Petrom Doklom sta me kontaktirala in smo izdelali kopito biatlonske puške za takratne zimske olimpijske igre; pozneje mi je Gorjup pomagal pri oblikovanju lastnega sedeža. Prej sem izhajal iz modelov, ki so že obstajali in sem jih ročno preoblikoval, kot se mi je zdelo najbolje, pozneje pa je bilo vse skupaj zrisano in večkrat spremenjeno. Postopek je bil dolg in nabralo se je kar nekaj kalupov. Srečo sem imel tudi v tem, da je takrat moj prijatelj Jure Andročec delal v podjetju, kjer so mi pomagali izdelati prve aluminijaste kalupe, ki so obdelani s CNC,« opisuje Berk. Ko so kalupi izdelani, je treba določiti še tehnologijo izdelave: obstaja več različnih postopkov same laminacije in utrjevanja epoksi smole. Ko smola polimerizira, sledi veliko ročne obdelave kompozita: obrezovanje, obdelava površine, lakiranje ali pa tapeciranje sedežne školjke, pojasnjuje Berk. Proizvodnjo imajo v Radomljah, prej pa so bili tri leta v Trzinu. Na teden izdelajo okoli 50 sedežev.

Ultralahko kolo

Prvi okvir je izdelal leta 2009, od takrat se jih je nabralo še nekaj. Eden zadnjih – in najlažji doslej – je nastal kot projekt, ki ga je zastavil sodelavec Aleš Arnež: sestavil si je kolo, ki tehta manj kot štiri kilograme, in ga tudi redno uporablja. Okvir skupaj s sedežno oporo in sedežem tehta le 631 gramov. A pri okvirjih je konkurenca neizprosna in tudi proizvodni postopki so podrejeni predvsem doseganju nizke cene, ne toliko nizke teže. »Želeli smo bolj pokazati, kaj je mogoče, če ni glavni cilj le ekonomska vzdržnost projekta, in v taki obliki kolo vsekakor ni primerno za prodajo,« pove Jure Berk.


Na začetku so izdelovali tako rekoč vse, kar je bilo mogoče: od raznih cevi, profilov, polizdelkov do hidrogeneratorjev. »Smo tudi mentorji na Univerzi v Ljubljani pri izdelavi karbonskih komponent za formulo student, s katero vsako leto tudi tekmujejo. Zraven smo že od začetka, ko je projekt formule na ljubljansko univerzo pripeljal David Valant Zupančič, ki je bil moj klubski kolega v ljubljanskem Rogu in prav tako strojnik.«

Zagon proizvodnje

Z Andražem Vehovarjem ga je spoznal njegov tedanji trener Andrej Hauptman; tisto leto, ko je nehal tekmovati, so ogromno prekolesarili skupaj. »Andraž se je srečal s kompoziti veliko prej kot jaz in je tudi delal s podjetji, kjer so izdelovali športno opremo. Našla sva skupni jezik in se odločila, da leta 2014 skupaj odpreva podjetje Berk-Vehovar Kompoziti. Če ne bi spoznal Andraža, bi najbrž obstal na neki točki doma v garaži, tako pa so se stvari hitro odvile in kmalu se je pridružil še Aleš Arnež. Prva leta smo v Trzinu preživeli dneve in noči, da smo vse skupaj postavili na noge. Lepo, a hkrati naporno obdobje,« svojo poslovno zgodbo opiše Berk. Poleg zaposlenih imajo še veliko zunanjih pomočnikov, od nabave materiala, grafike, spletne strani ... in vsi členi so ključni, poudarja.