Ko se majhno obmorsko mesto poda na pot v eno največjih evropskih metropol, s seboj ne vzame le kovčkov, temveč tudi spomine, glasove in identiteto. Prav to se je zgodilo konec januarja, ko so se Pirančani skupaj s prijatelji in znanci z drugih koncev Slovenije odpravili na romanje v Barcelono. Njihov namen ni bil turistični izlet, temveč globoko simbolno dejanje: obisk bazilike Sagrade Familie, mojstrovine Antonia Gaudíja, ob 100. obletnici arhitektove smrti.
Posebno romanje
V znameniti baziliki, ki jo gradijo že več kot 140 let in velja za eno največjih ikon sakralne arhitekture na svetu, sta se zaslišali slovenska pesem in molitev. To ni bil le trenutek osebne vere, temveč dogodek, ki je Piran simbolno postavil na svetovni zemljevid duhovne in kulturne dediščine. Na romanje se je podalo okoli 30 Pirančanov, skupaj z drugimi slovenskimi romarji pa se jih je zbralo 50. Med njimi so bili piranski župnik Zorko Bajc, člani župnijskega pevskega zbora Georgios in upokojeni koprski škof Jurij Bizjak. Pridružili so se tudi predstavniki Občine Piran, kar je potovanju dalo širši pomen – šlo je za skupnostno izkušnjo, ki je presegla zgolj cerkvene okvire.
Vedno sem čutil, da Sagrada Familia ni prostor, ki bi ga moral doživeti sam.
Za Bajca, ki je Barcelono obiskal že 18., je bilo to romanje posebno. Ne le zaradi jubileja Antonia Gaudíja, temveč tudi zato, ker je lahko s seboj pripeljal ljudi, s katerimi že leta soustvarja življenje v Piranu. »Vedno sem čutil, da Sagrada Familia ni prostor, ki bi ga moral doživeti sam. Tokrat sem si želel, da bi jo doživeli skupaj,« je povedal. Pot v Barcelono se je začela v četrtek, 22. januarja, a pravo romarsko vzdušje se je vzpostavilo že prej. Pevci zbora Georgios so se na pot pripravljali z vajami, pogovori in pričakovanji. Za mnoge med njimi je bila to prva izkušnja petja v tako znamenitem prostoru. Ko so v petek vstopili v kripto bazilike, kjer je pokopan Antoni Gaudí, je napetost hitro zamenjala ganjenost.
Črna Marija
Pri slovensko-angleški maši v kripti sta somaševala Zorko Bajc in škof Jurij Bizjak, bogoslužje pa je s petjem obogatil zbor Georgios. Maša je bila posebna tudi zato, ker jo je za zbor napisal njihov zborovodja in organist Sašo Fajon. Slovenske cerkvene pesmi so v prostoru, ki vsak dan sprejema romarje z vsega sveta, zazvenele presenetljivo domače. Dogodek je dobil še večjo razsežnost že na poti, ko so romarji na letališču in v letalu nepričakovano srečali predsednico republike Natašo Pirc Musar, ki je potovala v Barcelono na zasebni obisk. Povabilo, naj se jim pridruži pri maši v Sagradi Familii, je sprejela, kar je dogodek dodatno zaznamovalo. Po maši je v sproščenem vzdušju poklepetala z romarji in poudarila, kako dragoceni so takšni trenutki človeške bližine.
50 romarjev je šlo v Barcelono.
Sagrada Familia romarjev ni nagovorila le z veličino, temveč tudi s sporočilnostjo. Skupino je po baziliki vodil duhovnik Joby Kappipparambil Sebastian iz Indije, ki skrbi za bogoslužja v kripti. Škof Jurij Bizjak je obisk opisal kot globoko duhovno izkušnjo in arhitekturo primerjal z velikimi deli svetovne literature. Po njegovih besedah Gaudí ni pustil niti enega kotička brez pomena – vse je prežeto s simboliko Svetega pisma, liturgije in narave. Drugi dan romanja je skupina obiskala tisoč let star benediktinski samostan Montserrat, katalonsko romarsko središče, kjer domuje znameniti kip Črne Marije. Pot jih je vodila visoko v hribe, kjer jih je presenetil celo snežni metež. V tem okolju so obhajali mašo, zbor Georgios pa je zapel v Marijini kapeli in pozneje tudi v baziliki. Posebno doživetje je bil nastop deškega zbora Escolania de Montserrat, enega najstarejših v Evropi. Njihovo petje je romarje spomnilo na moč tradicije in glasbe, ki povezuje generacije in narode.
Pirančani so sodelovali tudi pri darovanju.
Z vsega sveta
Vrhunec romanja je bila nedeljska maša v glavni baziliki Sagrada Familia, pri kateri se je zbralo okoli 2300 vernikov z vsega sveta. Pri bogoslužju sta somaševala Bajc in Bizjak, slovenska molitev pa je zazvenela v evharističnem delu maše, ki je sicer potekala v latinščini. Pirančani so sodelovali tudi pri darovanju, kar so gostitelji razumeli kot posebno gesto spoštovanja.
Pirančani pred baziliko Sagrada Familia, mojstrovino arhitekta Antonia Gaudíja FOTO: Arhiv Zorko Bajc
Župnijski pevski zbor Georgios ob orglah v kripti Sagrade Familie FOTO: Arhiv Zorko Bajc
Za pevce zbora Georgios je bila to nepozabna izkušnja, ne le zaradi prostora, temveč tudi zaradi občutka pripadnosti in skupnosti. »Takšna romanja ljudi povežejo na način, ki ga v vsakdanjem življenju težko dosežeš,« je po vrnitvi poudaril Zorko Bajc. Po njegovih besedah zbor v Piranu ni le glasbena skupina, temveč tudi pomembno stičišče ljudi, ki prek kulture in petja gradijo odnose.
Obisk groba ustvarjalca Sagrade Famílie Antonia Gaudíja FOTO: Arhiv Zorko Bajc
Bogoslužje je s petjem obogatil zbor Georgios z mašo, ki jo je zanje napisal njihov organist in zborovodja Sašo Fajon. FOTO: Arhiv Zorko Bajc
V več kot dvajsetih letih delovanja v Piranu je priljubljeni župnik Bajc župnijo umestil v javno, kulturno in turistično življenje mesta. FOTO: Osebni arhiv
Slovenske cerkvene pesmi so peli pred okoli 2300 verniki z vsega sveta. FOTO: Arhiv Zorko Bajc
V več kot dvajsetih letih delovanja v Piranu je Bajcu uspelo župnijo umestiti v javno in kulturno življenje mesta. Romanje v Barcelono je bilo naravno nadaljevanje te poti – potrditev, da lahko tudi majhna skupnost z odprtostjo, glasbo in vero nagovori širši svet. Pirančani so se iz Barcelone vrnili bogatejši za izkušnjo, ki presega spomine in fotografije. S seboj so prinesli občutek, da so bili del zgodbe, ki se piše onkraj meja – zgodbe, v kateri se slovenska beseda, pesem in molitev brez zadržkov znajdejo pod največjimi oboki sveta.
