K Šoltesu mož s kovčkom še ni bilo

LJUBLJANA – »V zadnjem letu in pol dobivamo res veliko zgodb in opozoril ljudi. Ne mine teden, da ne bi bili vsaj enkrat opozorjeni na konkretne primere. Včasih sem bil tudi sam bolj naiven in sem bil prepričan, da je korupcija bolj ekscesen, sporadičen pojav. Upam si tudi trditi, da je je bilo včasih manj kot danes ali pa se prej o tem, vsaj ljudje, ki so vedeli zanjo, niso upali spregovoriti,« je za Delovo Sobotno prilogo povedal predsednik računskega sodišča Igor Šoltes. Dodal je, da ne mine teden, da ne bi bili vsaj enkrat opozorjeni na konkretne primer. Ugotavlja, da je korupcija po eni strani vedno bolj neposredno izkazana, po drugi strani pa tako sofisticirana, da jo je tudi v formalno pravilno izvedenih postopkih javnega naročanja težko zaznati.

»Po petnajstih letih pa se ne morem znebiti občutka, da so javna naročila pogosto samo krinka za legalizacijo korupcije in nezakonitih ravnanj. Preveč smo se v vsem tem času osredotočali zgolj na vprašanje formalnih pravil, premalo pa na vsebino,« še meni Šoltes. 

Mož s kovčki denarja še ni bilo

»K meni zagotovo ni prišel še noben mož s kovčkom, ne siv ne kakšne drugačne barve,« je o Pezdirjevih sivih možeh, ki poskušajo vplivati na odločevalce v državi, povedal Šoltes. Na vprašanje, ali še pije kavo z Milanom Kučanom v kavarni Zvezda, pa Šoltes odgovarja, da pravzaprav pije čaj. Dodal je, da kot predsednik računskega sodišča ne sme biti član vodstev nobene od političnih strank. »Glede svobode pitja kave – no, verjetno s tem ne kršim zakonodaje. O njegovem (Kučanovem, op. a.) formalnem in neformalnem vplivu ne želim soditi, moram pa reči, da če se že ne pogovarjava o radiču, kar so tudi pisali, tudi ni nič narobe, če me nekdanji predsednik države kdaj vpraša, kaj menim o fiskalnih vprašanjih Slovenije in Evrope.« 

Vlada posega v težko priborjene pravice delavcev

Napovedani varčevalni ukrepi vlade posegajo v težko priborjene socialne pravice. »Delavski razred je potreboval stoletje, da si je pridobil, na primer, pravico do delovnega časa, do porodniške, do regresa. Prav je, da se temu ne odreče kar tako, še posebej v času, ko vendarle obstajajo še druge možnosti varčevanja. Za državo je seveda najlažje vzeti tam, kjer je financiranje najbolj pregledno, to pa so plače in javni izdatki. Taki eksperimenti pa lahko dosežejo prav nasprotni učinek,« je še prepričan Šoltes.