Kaj je država?

Imeti lastno državo je bilo za mojo generacijo nekaj skrajno vznemirljivega. Vse se je spremenilo, novi denar, novi potni listi, nova himna, nova zastava, lastna nogometna reprezentanca. Postali smo Slovenci in pogled v prihodnost je bil neskončno svetel. Naši starši so počasi začeli zasedati odgovorna mesta v državnem ustroju, ko smo se mi vpisovali na faks, in svet je bil videti kot ena velika priložnost. Z nastopom globalizacije v devetdesetih, prihodom nizkocenovnih letov, Unijo in evrom smo lahko obkrožili svet, spoznavali neomejenost interneta in krotili vrtoglavico od vsega dobrega. Nihče se prav zares ni vprašal, kaj naša država v resnici predstavlja in kakšen vpliv ima na nas. Vedeli smo, da gre za mednarodni pravni subjekt, nekakšno nadpodjetje, ki ga poganjata proizvodnja in kreativnost delavcev, torej državljanov, ki jih druži predvsem nacionalna identiteta. Njen namen je zagotavljanje blagostanja in varnosti prebivalcev. Na začetku smo bili bolj kot ne država devica, ki bi lahko vzpostavila povsem svoj in neodvisen slog, namesto tega pa smo se začeli kaj hitro učiti vseh grdih trikov in nečednosti izigravanja mladih demokracij, kot so nas takrat imenovali. Sprva smo bili glavni odjemalci tretjerazredne robe, prišle so najrazličnejše denarne verige in vrste prepovedi in omejevanja (od prodaje alkohola do oploditve samskih žensk), pojavili so se tajkuni in politiki so postali najbolj prepoznavne in cenjene osebe. Kmetijstvo je začelo propadati, danes samooskrba bojda dosega le približno 30 odstotkov in zadeve se slabšajo. O devištvu seveda ni več duha ne sluha: izbrisani, naši vojaki v Afganistanu, razdrobljenost na občine, klofuta Evropskega sodišča v primeru tednika Mladina in Srečka Prijatelja, prodaja Mladinske knjige. To je le nekaj primerov nečednih praks, ki jim bo sledila načrtovana prodaja Mercatorja, ki bo zarezala v samo srce našega ekonomskega ustroja. Včeraj me je zadel podatek, da kar 20 odstotkov študentov svojim staršem plačuje položnice in kupuje hrano. Ko se bo študij končal, bodo tudi oni leteli na cesto, ker za mlade in sposobne pri nas ni prostora. Pričujoča politična groteska le še krepi moje prepričanje, da država ne obstaja več. Mati Evropa nas nikakor ni posvojila iz ljubezni, temveč zaradi lastne požrešnosti.