Preverili smo, kakšnega imajo naši politiki: »Na srečo še ni obmetavanja z WC-papirjem«

Ministrica za kulturo Asta Vrečko se je sredi poletja kot deveta članica ministrske ekipe Roberta Goloba soočala z interpelacijo, ki jo je uspešno prestala. Takrat jo je med drugimi podprl tudi Milan Jakopovič v imenu poslanske skupine Levica, ki je poudaril, da je bil pod ministrico Vrečko sprejet zakon o javni rabi slovenščine. 

Zakon o javni rabi slovenščine določa, da je slovenski jezik uradni jezik Republike Slovenije, s slovenščino, ki je eden od uradnih jezikov Evropske unije, pa se Republika Slovenija predstavlja tudi v mednarodnih stikih.

Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je pred dnevi opozorila, da je po njenem mnenju v Sloveniji opaziti vse več sovražnega govora, ki mu »moramo odločno reči ne«. Karl Erjavec, večkratni minister,  pa je konec avgusta ocenil, da ljudje v politiki pogrešajo dostojanstvo in izkušenost. 

Kako bogat je slovenski jezik naših politikov in kakšna je raba strokovnega jezika diplomacije med poslankami in poslanci državnega zbora smo vprašali Hotimirja Tivadarja, profesorja slovenščine in javnega nastopanja, predstojnika Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki nam je podal mnenje kot retorik in pravorečnik, kar je njegovo osnovno področje delovanja.

Hotimir Tivadar FOTO: Zaslonski posnetek, Filozofska fakulteta

Kako bi jezikoslovci opisali rabo slovenščine med poslanci?

»Slovenski poslanci v slovenskem parlamentu govorijo slovensko, od leta 1991 samo slovensko. Slovenščina je danes polnopravni državni jezik, tega pomembnega in dragocenega dejstva se mogoče vedno ne zavedamo prav dobro. Na žalost v Bruslju, v naši širši domovini Evropski uniji, včasih na našo slovenščino pozabijo. Po besedah tolmačev namreč pogosto te možnosti govoriti slovensko v Evropskem parlamentu naši slovenski poslanci ne izkoristijo. In to bi bilo dobro popraviti. Kakovost slovenščine, predvsem pa sporazumevanja, je z retoričnega in ožje jezikovnega stališča slabša, kot bi lahko bila. Zato tudi toliko konfliktov v slovenski družbi, kjer pogosto imamo v javnosti občutek nekih izrednih razmer (očitno se v kovidnih časih nismo kaj dosti naučili, kako dragocen je človeški stik), čeprav živimo v prelepem našem slovenskem raju.«

Kako bogat imajo besedni zaklad?

»Če sem malo ironičen - pogosto prebogat, torej celo vulgaren. Premalo je konkretnih izjav in vsebine. Vse je zavito v neko ironijo, pretirano metaforo, pogosto celo žaljenje. «

Se izražajo bolj preprosto ali privzdignjeno?

»Prepogosto preveč preprosto, ne mislijo na sogovorca in ne upoštevajo človekovega dostojanstva. Dosti je tudi nepotrebnega dretja, prekinjanja, žaljenja. Na srečo še ni fizičnega obračunavanja ali obmetavanja z WC-papirjem kot npr. v beograjskem parlamentu.«

Ali obstajajo opazne razlike med poslanskimi skupinami v slogu izražanja?

»Po mojem mnenju ne, vsi hočejo biti zabavni in kričeče vidni. Mogoče sem malo preveč kritičen, toda tak je moj občutek ob spremljanju poročil. Ali to naredijo novinarji, pa ne vem. V zadnjem času sem si ogledal nekaj sej komisij in parlamenta, pa je dejansko bilo dosti konfliktov, na žalost pa nimam časa, pa tudi ne volje to aktivneje spremljati. Po mojem mnenju je tudi preveč narečnosti in neartikuliranega govorjenja.«

Kakšen ton prevladuje v razpravah?

»Prepogosto ironičen, ciničen ton s stališča vsebine. Prisoten je previsok register in prevelika jakost govora.«

Kaj bi jim svetovali?

»Več govoriti o vsebini in manj o sogovorcih ter nekih ideoloških temah. Celo kurjenje na drva so zideologizirali, eni in drugi. Pa bi bilo treba kurilne naprave resnično v marsikateri hiši prenoviti in smiselno izkoriščati slovenski gozd, ki bi nam moral biti varno in toplo zavetje pozimi, pa hladno in umirjeno zatočišče poleti. Prepoved ali potem popolna anarhija nista smiselni. Preveč je skrajnosti. Če bi si večkrat natančno pripravili, kaj bodo povedali in pomislili, da so v hramu slovenske demokracije in tudi jezika, bi bilo stanje dosti boljše.

Imamo pa svetle izjeme, vseeno bom omenil prekmurskega poslanca Jožefa Horvata iz Nove Slovenije, ki sem ga v zadnjem času večkrat slišal smiselno in zelo pripravljeno govoriti, pa čeprav ima rahel prekmurski naglas v sicer dobrem knjižnem govoru.

Na drugi strani bi omenil Mojco Šetinc Pašek, ki je v zadnjem času imela nekaj zelo jasnih nastopov, tako vsebinsko kot tudi jezikovno, kar glede na to, da je nekdanja novinarka, niti ne preseneča.

To je sicer moj osebni občutek povprečnega volivca in opazovalca, konkretnega projekta, kjer bi to analiziral, nimam oz. še nimam. Načeloma tovrstnim humanističnim vsebinam in objektivnim ocenam današnji znanstveni svet ni naklonjen.

Pogrešam pa kakovostne energične nastope, kot je bil v preteklosti govor prepoznavnega primorskega poslanca, katerega govor je imel primorsko intonacijo, imel je zelo energičen nastop, toda vseeno jasen in večinoma zelo spoštljiv. Ironija pa je, da je bil kljub svoji kultiviranosti za svoje izjave v parlamentu celo obsojen in denarno kaznovan.«

In še kaj bi svetovali Robertu Golobu, ki je javno priznal, da je njegova uporaba dvojine slaba?

»Mislim, da moramo najprej poudariti, da je dr. Robert Golob s stališča govora v zadnjem času bistveno bolje pripravljen kot na začetku. Jezikovno je sicer prepogosto preveč narečno zaznamovan, tudi sedaj. Izpostaviti pa moramo, da je njegov nastop pogosto zelo čustven,  preveč oseben, celo zaseben, kar za premierja ni ravno najbolj primerno in nas oddaljuje od vsebine ter reševanja problemov.

Urejanje javnega prostora na mnogih področjih, da bomo živeli lažje in bolje ter tudi manj konfliktno, pa bi morala biti naloga najvišjih političnih predstavnikov, kamor spada tudi prvi med ministri. Marsikaj bi mu še lahko svetoval, toda sam sem samo univerzitetni profesor slovenščine, ki poučuje svoje študente na delavnicah in predavanjih - s treningom politikov se (zaenkrat) ne ukvarjam.«