Kakšna je razlika med poporodno depresijo in psihozo? Dr. Drglin: »Bolj, ko materinstvo idealiziramo, težje je ženskam spregovoriti«

Vstop v materinstvo je za žensko eden največjih življenjskih prehodov. Nosečnost, porod in prvi meseci z otrokom prinesejo velike telesne in duševne spremembe, hkrati pa tudi povsem novo odgovornost. Čeprav to obdobje pogosto povezujemo predvsem z veseljem, ga lahko spremljajo strah, negotovost, izčrpanost in različne duševne stiske. »Za žensko je vstop v materinsko vlogo eden največjih izzivov v odrasli dobi. Povezan je s telesnimi in duševnimi procesi nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja, z laktacijo in dojenjem, nego in skrbjo za dojenčka,« za Slovenske novice pojasnjuje dr. Zalka Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, raziskovalka na področju nosečnosti, poroda, dojenja in materinstva ter dolgoletna svetovalka ženskam v obporodnih stiskah.

Za nekatere ženske je obdobje dodatno obremenjeno že pred rojstvom otroka. Soočenje s težavami pri zanositvi, zdravstvenimi zapleti v nosečnosti, izgubo nosečnosti ali smrtjo novorojenčka lahko pomeni veliko čustveno breme. Nekatere doživljajo izrazit strah pred porodom, po njem pa se lahko pojavijo težave pri vzpostavljanju povezanosti z otrokom. Pomembna je tudi življenjska zgodovina ženske. Pri tistih, ki so v otroštvu ali mladosti doživele nasilje, zlorabo ali zanemarjanje, se lahko v času materinstva znova pojavijo občutki zapuščenosti, prizadetosti ali nevrednosti. »V materinstvo vstopamo z vsem, kar smo,« poudarja Drglinova. »V tem intenzivnem zgodnjem obdobju predelujemo svoje pretekle izkušnje in skušamo ustvarjati kakovostne odnose s tem bitjem, ki smo ga kot starši povabili medse.« Zgodnje starševstvo je lahko obremenitev tudi za partnerski odnos. Nekatere ženske živijo v nekakovostnih odnosih, druge so izpostavljene telesnemu, duševnemu, ekonomskemu ali spolnemu nasilju. Stisko lahko poglobi tudi težka ali travmatična porodna izkušnja.

Ko stiska traja dlje kot nekaj dni

Nosečnost in zgodnje starševstvo sta praviloma povezana z veseljem in prijetnimi občutki, vendar sta hkrati intenzivno obdobje prilagajanja. Določena mera negotovosti in čustvenih nihanj je zato pričakovana. »Pri nekaterih so stiske le prehodne, lahko pa so spremembe razpoloženja in počutja tudi večje in izrazitejše ali trajajo dalj časa, ne le nekaj dni,« pojasnjuje. Če vztrajajo več kot dva tedna, jim je treba nameniti več pozornosti ter poiskati podporo in pomoč. Pomembno je tudi razlikovanje med poporodno otožnostjo in depresijo. Poporodna otožnost je pogosta, kmalu po porodu jo doživi večina žensk. Kaže se z jokavostjo in pomanjkanjem veselja, vendar praviloma mine v nekaj dneh.

Pri depresiji so težave izrazitejše in dolgotrajnejše. »Ženska, ki trpi zaradi depresije v nosečnosti ali po porodu, bo imela občutke nesposobnosti, manjvrednosti. Navadno se slabo počuti in je čisto brez energije, zelo je utrujena, nima volje do življenja. Je nezadovoljna, ne uživa v stvareh, ki jih ima sicer rada.« Pogosti so občutki osamljenosti, jok, nemir, težave z zbranostjo in odločanjem. Ženska lahko izgubi zanimanje za otroka ali pa postane pretirano zaskrbljena zanj. »Zdi se ji, da ne bo zmogla, da bo znorela,« opisuje Drglinova. Med znaki so še težave s spanjem oziroma zgodnje prebujanje ne glede na otrokov ritem, zmanjšano zanimanje za spolnost ter spremembe apetita.

Ob depresiji se lahko pojavlja tudi tesnoba. Zanjo so značilne nenehne skrbi in strahovi, lahko tudi napadi panike. »Doživlja izjemno neprijetne telesne občutke: na primer mravljinčenje v rokah in nogah, oteženo dihanje, pospešen in nereden utrip srca, ki pa jim skrben zdravniški pregled ne najde telesnega vzroka.« S težavami z depresivnostjo in tesnobo se po navedbah sogovornice sreča vsaka šesta nosečnica ali ženska po porodu. Obporodne duševne stiske pa niso omejene zgolj na ženske. Približno eden od desetih moških doživi depresijo v času pričakovanja otroka ali po njegovem rojstvu.

Na duševno zdravje v nosečnosti in po porodu vpliva preplet številnih okoliščin. Pomembno vlogo imajo hormonske spremembe, vendar še zdaleč niso edini dejavnik. Med zunanjimi okoliščinami Drglinova našteva neurejene bivanjske razmere, negotovo zaposlitev ali brezposelnost, velike delovne oziroma študijske obremenitve ter finančno in socialno negotovost. Na duševno zdravje lahko močno vplivajo tudi nenadni dogodki, kot so smrt bližnjega, hujše zdravstvene težave matere ali otroka, nesreče in izguba zaposlitve. Pomembni so tudi vzorci čustvovanja in vedenja, ki so se oblikovali v otroštvu, ter pretekle duševne težave. Pri ženskah, ki so že kdaj trpele zaradi depresije, je tveganje za ponovne težave po porodu večje. Za nekatere zato materinstvo pomeni tudi soočanje s starimi vzorci in iskanje novih načinov, kako se odzivati na stres, sodelovati s partnerjem in skrbeti za otroka.

Pri psihozi gre za izgubo stika z resničnostjo

Povsem drugačno in bistveno resnejše stanje je poporodna psihoza. O njej se je veliko govorilo tudi ob odmevnem primeru Američanke Lindsay Clancy, pri kateri je bila v sodnem postopku izpostavljena domnevna poporodna psihoza. Drglinova njenega konkretnega zdravstvenega stanja ne komentira, pojasnjuje pa, kaj se lahko v najtežjih primerih takšne bolezni dogaja z mišljenjem in zaznavanjem ženske. »Pravimo, da je značilnost psihoze izguba stika z resničnostjo.« To pomeni, da je lahko vedenje ženske bistveno drugačno kot običajno. Lahko je zmedena, ne ve dobro, kje se nahaja ali kateri čas je, njeno dojemanje dogodkov pa postane nenavadno. »Posameznica vidi, sliši ali čuti stvari, ki ne obstajajo, ima privide, rečemo, da oseba halucinira, in ali preganjavico. Morda misli, da ima posebno poslanstvo, da mora storiti nekaj, za kar jo zadolžuje nek ukaz, ki ga sliši samo ona.«

Spremeni se lahko tudi način govora. Govorica postane zmedena in težko razumljiva. Ženska je lahko pretirano dobro razpoložena in sploh ne more spati, po drugi strani pa je lahko globoko potrta in neutolažljivo joka. »Pri tem lahko niha iz ene skrajnosti v drugo v zelo kratkem času.« Pojavijo se lahko tudi huda vznemirjenost, izrazito nezaupanje in neutemeljen strah zase ali za otroka. Ženska je lahko prepričana, da je ona ali njen dojenček življenjsko ogrožen, denimo zaradi nadnaravnih sil, ali pa nenadoma postane sumničava do partnerja, družinskih članov oziroma zdravstvenega osebja. »Očitno postane, da to, kar misli in govori, ni skladno s tem, kar je res,« poudarja Drglinova.

Poporodna psihoza je sicer redka. Pojavi se pri približno 0,1 do 0,2 odstotka žensk po porodu, kar bi v Sloveniji pomenilo od približno 16 do 32 žensk na leto. Kljub resnosti je pomembno, da gre za bolezen, ki jo je mogoče zdraviti. »Poporodna psihoza je bolezen, nujno stanje, ki zahteva takojšnjo strokovno oceno in zdravljenje. Zdravljenje bolezni je učinkovito, ženska bo po zdravljenju kakovostno živela in razvijala svoje materinstvo.«

Razvije se lahko zelo hitro

Večje tveganje za poporodno psihozo imajo ženske, pri katerih je bila že diagnosticirana bipolarna motnja ali shizofrenija. V takšnih primerih je priporočljivo, da se ženska že pred zanositvijo posvetuje z lečečim psihiatrom, ki jo nato skupaj z ginekologom spremlja med nosečnostjo in po porodu. Povečano tveganje obstaja tudi pri ženskah, ki so poporodno psihozo že doživele po katerem od prejšnjih porodov.

Bolezen se najpogosteje pojavi kmalu po rojstvu otroka. »Poporodna psihoza se navadno pojavi med tretjim in štirinajstim dnem po porodu, lahko pa tudi pozneje. Je veliko bolj nenadna in očitna kot poporodna depresija. Znaki se lahko razvijejo zelo hitro.« Pri tem je posebej pomembno, da ženska sama pogosto ne prepozna, da je nekaj narobe. Lahko celo zavrača vsakršno pomoč. »Za partnerja in bližnje osebe je pomembno, da vzamejo spremembe resno. Ne skušajte prepričevati ali razpravljati o blodnjah ali dokazovati, da nima prav. Poskrbite, da ženska ni sama, in organizirajte varno okolje za otroka, takoj, brez odlašanja, poiščite zdravniško pomoč.« Poporodne psihoze ni mogoče reševati doma. Če se huda duševna stiska kaže z mislimi na poškodovanje sebe ali otroka ali z izgubo stika z resničnostjo, je potrebna takojšnja zdravniška pomoč. Poklicati je treba 112 ali dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice.

Pri depresiji in tesnobi pa ni treba čakati, da stiska postane nevzdržna. »Pomembno je, da ženske stisko prepoznajo in jo poskušajo rešiti. Naj ne trpi sama,« poudarja Drglinova. Prvi korak je lahko že pogovor z osebo, ki ji ženska zaupa – s partnerjem, prijateljico, mamo ali sestro. Če depresivnost ali tesnoba trajata več kot štirinajst dni oziroma je stiska izrazita, sogovornica svetuje obisk osebnega zdravnika ali kliničnega psihologa v zdravstvenem domu, v nekaterih primerih psihiatra. Strokovnjak bo v pogovoru ocenil težave in glede na njihovo resnost priporočil svetovanje, psihoterapijo oziroma zdravila. »Na voljo so učinkovite oblike pomoči in zdravljenja, ki ženskam pomagajo okrevati.« Podporo in svetovanje pri obporodnih stiskah ponuja tudi nevladna organizacija Združenje Naravni začetki oziroma mamaZOFA.

Pritisk, da mora biti mama srečna

Pomemben razlog, da ženske svojih težav ne razkrijejo vedno pravočasno, je lahko tudi idealizirana predstava o materinstvu. »Pretežna večina žensk si želi postati mama in to vlogo opravljati po svojih najboljših močeh. Idealizirana podoba materinstva je še vedno zelo prisotna in številne ženske jo ponotranjijo.« Materinstvo je lahko osrečujoče, hkrati pa Drglinova opozarja, da so povsem običajna tudi naveličanost, nezadovoljstvo, pogrešanje prejšnje svobode, dvomi, strah, tesnoba, jeza in utrujenost. Ko se resničnost vsakdanjega življenja z dojenčkom ne ujema z idealizirano predstavo, se lahko pojavijo zelo močni občutki krivde.

»Materinstvo lahko nekatere ženske zelo obremeni: premlevajo, da ne bodo zmogle, da je vse skupaj zanje preveč. Bolj, ko ga idealiziramo, težje je ženskam spregovoriti, da jih materinstvo ne osrečuje.« Strah jih je lahko, da jih okolica ne bo razumela ali da bodo slišale: »Kako si lahko tako nesrečna, poglej, kako krasnega otroka imaš!« Prav zato nekatere svoje stiske skrivajo in ne poiščejo pomoči. Drglinova ob tem poudarja, da se je ozaveščenost o obporodnih duševnih stiskah v zadnjih desetletjih izboljšala, vendar je pomembna tudi podpora okolice. Ta je lahko povsem praktična: nekaj ur varstva, da se mama naspi, skuhan obrok, družba, ali preprosto pripravljenost poslušati.

»Kako zelo pomembno je, da ob srečanju mame z dojenčkom naše pozornosti in občudovanja ni deležen le on. Povabimo jo v pogovor in jo vprašajmo: 'Kako ti gre? Kako si?' in prisluhnimo njenemu odgovoru o težavah in radostih materinstva.« Njeno sporočilo materam je jasno: skrb zase ni nasprotje dobre skrbi za otroka. »Materinstvo ne pomeni, da se moraš žrtvovati za svojega otroka in pozabiti nase, nasprotno.« Ženska potrebuje počitek, primerno prehrano, občutek varnosti, ljubezni in čustvene podpore. Prav tako ji ni treba vsega narediti sami. »Četudi morda mislite, da so vse druge mame srečne in zadovoljne, vedite, da se številne tako kot vi soočajo s temno platjo materinstva – pot iz nje obstaja, storite prvi korak, potem bo šlo lažje.« Ob vseh pričakovanjih, ki jih družba pogosto postavlja pred matere, Drglinova opozarja še na nekaj: »Ni enega dobrega modela, kako biti dobra mama, svet materinstva je pisan in mnogoter.«