Kapo dol: Jože je 217. krvodajalski vitez, kri daruje že od najstniških let

Na severovzhodu Slovenije zares ne manjka srčnih ljudi. V minulih tednih smo dobili kar štiri nove viteze krvodajalstva, torej tiste, ki so kri darovali že stotič, ženske viteški naziv dosežejo pri 80. darovanju. Na laskavi naslov so po novem ponosni Pomurci Roman Križnarič, Mirko Iskra in Marko Filipič ter Mariborčan Jože Damiš.

Družinska vrednota

»Z globokim spoštovanjem se zahvaljujemo trem izjemnim posameznikom, ki so danes v naši bolnišnici že stotič darovali kri. To ni le številka – je izjemno življenjsko poslanstvo, ki ga lahko uresničijo le tisti z velikim srcem, neomajno vztrajnostjo in občutkom za sočloveka. Hvala, ker dokazujete, da človeška dobrota še vedno živi in da so pravi junaki med nami,« so sporočili iz Splošne bolnišnice Murska Sobota.

Mirko iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni je krvodajalsko pot začel davnega 17. julija 1984 kot brigadir: »Bili smo na delovni akciji. Ni nas bilo treba prepričevati, zagotovili so nam prosti dan, in to je bilo to.«

»Najboljše je, da lahko pomagaš drugim ljudem,« pa je z nasmehom ob prejemu priznanja povedal Roman iz Lipovcev v Občini Beltinci, ki je krvodajalsko pot začel v vojski, med služenjem JLA v Pulju.

Tudi Marko iz Branoslavcev v Občini Ljutomer daruje kri vsake tri mesece, prvič pa jo je leta 1985, v vojski. »Vprašali so, ali kdo želi darovati kri, pa dobiš dva prosta dneva. In sem šel. Od takrat darujem redno, vsake tri mesece, z nekaj presledki,« je dodal in pojasnil, da je krvodajalstvo postalo družinska vrednota za vse – tudi žena, sin in hči so darovalci.

Darovanje je poslanstvo

Na novega viteza krvodajalstva so ponosni tudi v Centru za transfuzijsko medicino UKC Maribor, kjer se je izkazal Jože Damiš. Tovrstno pot je začel kot srednješolec 1984., nedavno pa je postal že 217. vitez krvodajalstva v Sloveniji. »Začel sem iz čistega oportunizma – v srednji šoli smo po odvzemu krvi dobili dva dneva prosto. Potem pa se je navada kar prijela,« se spominja Damiš, ki danes svojo gesto vidi kot poslanstvo: »S tem podpiram slovensko zdravstvo. Pomoč drugemu ne stane nič.«

Da krvi ne bi zmanjkalo, Rdeči križ Slovenije in Center za transfuzijo skupaj izvajata številne akcije v srednjih šolah in na fakultetah ter nagovarjata mlade. Damiš še pove: »Včasih je bilo to bolj cenjeno. Darovalo je po 200 ljudi na dan. Danes pa gredo nekateri plazmo prodat za denar v tujino, tega nikakor ne podpiram.« Hkrati poudarja, da bi si želel več razumevanja delodajalcev in države.

»Nekaj bi vendarle morali storiti. Morda zagotoviti ugodnost pri zavarovanju. S tem bi spodbudili tudi druge,« pove sogovornik. »Tudi če ne bi bilo priznanja, bi kri daroval. Dokler bom lahko – še sedem let imam čas, bom darovalec,« sklene Damiš, ki lahko kri daruje še približno 25-krat.

Pomurski dobrotniki, z leve: Roman, Marko in Mirko FOTO: Arhiv Sb Ms

V Splošni bolnišnici Murska Sobota so nadvse hvaležni srčnim krvodajalcem. FOTO: Arhiv SB MS

Krvodajalsko pot začel kot srednješolec 1984. FOTO: J. B.