Karlo bo za bolnike z rakom prehodil 250 km: »Dokler bom lahko hodil, se ne dam«

Karla Kropuška, 64-letnega upokojenca iz Slovenj Gradca, številni bralci Slovenskih novic in tudi uporabniki družbenih omrežij poznajo kot gorskega Prešerna. Pred 16 leti je preživel prvi infarkt in po njem korenito spremenil življenje. Opustil je nezdrave navade, začel hoditi v gore in o njih pisati pesmi. Preproste, iskrene, polne hrepenenja po višavah in ljubezni do narave. Njegove objave o hribovskih dogodivščinah, srečanjih z gamsi, gorskem cvetju in o jutrih nad dolinami so postale pravi spletni hit, izdal pa je tudi dve pesniški zbirki, Gora poje pesmi svoje 1. in 2.

Potem je nadenj spet prišla bolezen. Najprej rak na grlu, nato še pljučni rak. Med okrevanjem se je nekega dne zaobljubil, da bo šel peš iz Slovenj Gradca do Svetih Višarij, romarski vasici v Kanalski dolini. »Za vse, ki se borimo z rakom! Po dveh infarktih in triletnem boju z rakom se ne dam. Pred dvema letoma, ko sem si opomogel od raka na grlu, smo s prijatelji odšli na Svete Višarje in na Kamnitega lovca. Takrat sem si dejal, da grem na to dolgo pot, če bom ozdravel. A čeprav se je potem pojavil še rak na pljučih, sem si dejal, da te zaobljube ne smem prekršiti. Ko sem to omenil mojemu prijatelju Branku Štinjeku, je brez oklevanja dejal, da gre zraven,« pripoveduje.

Zaradi njegovih pesmi ga kličejo gorski Prešeren.

Bolezen mu ni vzela gora

Ko je pred tremi leti izvedel, da ima raka na grlu, je najprej pomislil na gore. Ne na bolezen, ne na smrt, ampak na vrhove, na katere bi še rad stopil. Poleg njegove družine so namreč prav gore tiste, ki mu dajejo moč za borbo z boleznijo. »Raka na grlu mi niso mogli odstraniti operativno. Odločili so se za 36 obsevanj in sedem kemoterapij. To me je močno zdelalo. Hranili so me po cevki, spulili so mi vse zobe, ščitnico sem imel skurjeno ... Takrat sem že mislil, da je konec z mano,« pripoveduje.

Njegove objave o hribovskih dogodivščinah so uspešnice.

Bolezen mu je vzela moč, ni pa mu vzela želje po gorah. Počasi se je začel postavljati na noge, vsak dan je hodil, korak za korakom in vse višje. Želel si je na Montaž in uspelo mu je. Kasneje še na Stol. Bil je presrečen, a njegova sreča ni trajala dolgo, na pljučih so našli štiri zasevke in spet so njegove sanje o gorah padle v vodo. »Ta razsejalni rak ni povsem ozdravljiv. Vsake tri tedne moram na imunoterapijo, do največ treh let. Potem si bo treba kaj novega izmisliti, pravijo zdravniki. Ampak dokler bom lahko po hribih lazil, se ne sekiram,« je optimističen, še posebej zato, ker si je tudi po drugem težkem zdravljenju spet toliko opomogel, da bo šel lahko že kmalu na pot.

Med zdravljenjem je že pomislil, da je z njim konec.

Svojo zaobljubo namerava izpolniti v začetku junija, med dvema imunoterapijama. Gre za izjemen napor, razdalja je že po cesti dolga okoli 210 kilometrov, vožnje je kar tri ure, Karlo in Branko pa bosta opravila še več kilometrov in višinskih metrov, saj bosta hodila po planinskih poteh, čez grebene in po gorskih prehodih. Njuna pot bo dolga okoli 255 kilometrov. Hodila bosta sedem dni po 10 ur na dan.

Ogromno podpore

»Zelo dobro sva se pripravila na to pot. Pred tremi meseci sem s težavo prehodil en kilometer, ampak sem vztrajal in vsak dan dodajal metre in kilometre. Nazadnje sva z Brankom naredila preizkus in prehodila več kot 35 kilometrov. Pot naj bi bila sestavljena iz sedmih etap, dolgih okoli 35 do 40 kilometrov. Prenočila bova v planinskih kočah, tistih, ki bodo odprte, dvakrat pa kar v zimskih sobah,« opiše načrt.

Na poti ga bo spremljal njegov najboljši prijatelj, s katerim sta prehodila že mnoge poti.

Karlo in Branko dobivata ogromno podpore in nasvetov za njun pohod na družbenih omrežjih. Eni jima pišejo spodbudne besede, drugi so pomagali pri iskanju prenočišč, tretji se jima bodo pridružili na delu poti. »Ena sledilka s Facebooka mi je celo podarila spominske majice. Res se veselim tega pohoda, ne le zaradi sebe, ampak zaradi vseh nas, ki se borimo z rakom,« je povedal. Naš gorski Prešeren se veseli tudi novih rim, ki se mu bodo porodile na pohodu. Med boleznijo so mu namreč ušle iz glave. »Prave rime pridejo takrat, ko ti polt po hrbtu teče, ko te v pljučih malo zapeče, ko ti iz noska malo priteče, ja to je pot do sreče,« se izrazi po pesniško in napove izid tretje pesniške zbirke z naslovom Gora poje pesmi svoje 3.

Karlo Kropušek, gorski Prešeren, pohod od Slovenj Gradca do Svetih Višarij, za bolnike z rakom, karikatura

Poleg tega ima še vse polno planov, povezanih s hribi, najbolj pa ga mika Viš. »Dokler bom mogel, bom hodil v gore, kajti gore in vsi spomini in želje, povezane z njimi, me držijo pokonci. Veselim se vsakega prehojenega koraka,« je še dejal in se zahvalil vsem, ki ga podpirajo. 

Do Svetih Višarij bo hodil sedem dni.