Katastrofa v slovenskih vinogradih: okuženih najmanj 50 odstotkov, ponekod pomaga le še posek

V teh dneh je zelo veselo po vinogradih, če lahko tako rečemo. V kleteh gorijo luči še pozno v noč. Vsak vinogradnik se na svoj način trudi, da bi iz natrganega grozdja pridelal kar najboljšo žlahtno kapljico. Letošnje vreme vinogradom ni prizaneslo, po deželi pa se še vedno pase zlata trsna rumenica (Flavescence dorée), neozdravljiva nalezljiva bolezen vinske trte in eden največjih problemov slovenskega vinogradništva.

Težava nastane, ko se združita okužena trta in velika populacija ameriškega škržatka. Ta je prisoten v vseh slovenskih vinorodnih deželah; gre za majceno žuželko, ki živi na vinski trti, izhaja pa iz Severne Amerike. V Evropo je prišel v prejšnjem stoletju. Trte ne uniči, je pa zelo nevaren, saj je glavni prenašalec zlate trsne rumenice. Ko namreč sesa rastlinski sok z okužene trte, lahko vase sprejme fitoplazmo, povzročiteljico bolezni. Pozneje jo prenese na zdrave trte. Značilni znaki so: rumenenje listov pri belih sortah in rdečenje pri rdečih, zvijanje robov listov navzdol, slabo olesenje poganjkov ter venenje in sušenje grozdov. Pridelek je manjši in je slabše kakovosti. Močno okužena trta lahko že v nekaj letih propade. Okužene trte ni mogoče pozdraviti, treba jo je odstraniti.

Na udaru je vzhod

Bolezen so v Sloveniji prvič potrdili leta 2005 pri Kopru, nato leta 2008 v Posavju in 2009. na Štajerskem. Sledili so novi večji izbruhi v Istri, na Krasu, Dolenjskem, od leta 2021 pa še zlasti na širšem ljutomersko-ormoškem območju. Lansko leto je bilo še posebno težko za vinograde in trto na Štajerskem, v Prekmurju, na Bizeljskem in v Beli krajini. V resnici je zlata trsna rumenica navzoča prav v vseh slovenskih vinorodnih deželah.

Država je lani prejela 559 vlog za finančno nadomestilo zaradi okužbe: pozitivno rešenih odločb je bilo 516, in sicer za približno 1,45 milijona evrov nadomestil. »Ravno včeraj sem bil na zahodnem delu območja, ki ga pokrivamo, in lahko rečem, da se je situacija vsaj malce umirila. Ni pa to razlog za neaktivnost. Lahko smo optimistični: vinogradniki so navodila, ki smo jih posredovali, vzeli skrajno resno in se lotili reševanja trte ob najhujši vinski bolezni v zadnjih letih,« nam je povedal Jernej Martinčič, specialist za vinogradništvo pri KGZS – Zavod Novo mesto.

»Na jugovzhodnem delu Slovenije je te ozaveščenosti dovolj, morda celo več kot drugod. Precej slabša je situacija na severovzhodu Slovenije, kot nam povedo kolegi z zavodov. Tam je stanje nevzdržno, rekel bi, katastrofalno, saj je okuženih najmanj 50 odstotkov vinogradov. V takšni situaciji ni druge rešitve kot posek. Neskromno bom rekel, da so na območju delovanja našega zavoda svoj namen dosegli vse delavnice in vsa izobraževanja, ki smo jih izvedli tudi na terenu.«

Lepljive plošče

»Naj povem, da so vinogradniki pravočasno uporabili predpisana sredstva za zatiranje. Upoštevali so termine zatiranja, navodila je pripravil Oddelek za varstvo rastlin. Povrhu so že tako ozaveščeni, da vedo, da je okužen trs tempirana bomba. Ko ta okuženi trs odstraniš, škržatek nima več česa prenašati. Zato velika hvala vsem vinogradnicam in vinogradnikom, ki vse to izvajajo. To je lahko samo skupni uspeh, skupni napredek za vse – tako za male kot velike vinogradnike in tudi za vse hobi vinogradnike,« je sogovornik opozoril na učinkovito zatiranje z insekticidi, ki jih je bilo treba na okuženem območju letos uporabiti trikrat. Ob tem so morali neprestano spremljati populacijo tega škodljivca tudi s pomočjo rumenih lepljivih plošč, ki jih v vinograd postavimo v začetku julija.

»Nekoliko večji problem je aktivnost pri malih vinogradnikih. Res je, nekateri so tudi takšni, ki ne zmorejo, ampak vseeno so lastniki ter so za to dolžni poskrbeti. Če ne zatirajo, se bolezen širi. In to tudi na račun tistih vinogradnikov, ki so večji in ki od vinogradništva živijo. Zato bi res apeliral na vse tiste male vinogradnike, ki imajo morda samo eno trto, brajdo ali pergolo, da so ravno tako dolžni spremljati stanje in ameriškega škržatka loviti z rumenimi lepljivimi ploščami. Če je prag dveh do treh škržatov na eno ploščo presežen, so dolžni opraviti škropljenje. Apeliral bi predvsem na tiste, ki so vinograd zapustili oziroma ga ne obdelujejo več, da te trte odstranijo, saj je ravno tukaj največje gojišče za ameriškega škržatka. Škržat ima rad bolj opuščene in neobdelane lege, od tam pa se potem bolezen širi dalje,« je dejal Jernej Martinčič.

»Je že res, da lepa beseda lepo mesto najde. A če to ne bo zadostovalo, bo treba take lastnike vinogradov v to prisiliti. Zakonodaja je sprejeta, inšpektorji so na terenu,« je bil jasen Martinčič. Pa še to je dejal: »Kdor ne obvlada svojega posla, naj ga niti ne začne oziroma naj ga ne izroči naprej, če ni ustrezno počistil in uredil. Takšno ravnanje preprosto ni odgovorno!« Poznavalci se strinjajo, da bo boj s to boleznijo trajal še najmanj 10 let.