Kdaj bo Velika vas končno dobila laskavi naziv?

V najlepše mesto na svetu, kot mu pravi župan Ljubljane, pride le redko, najraje je v svojem najlepšem kraju na svetu, kot mu pravi sam, in tam dela v dobro krajanov. Ob tem pa že desetletja vodi tudi družinsko gostilno Pr' Vouk, ki je daleč naokrog znana po nedeljski ponudbi divjačine, običajno postrežene v jurčkovi omaki. Z njim smo se pogovarjali po koncu prireditve za naj kraj preteklega leta.

Gospod župan, Velika vas je bila že peto leto zapored v najožjem izboru za najbolj urejeno slovensko občino, pa tudi letos ni bila izbrana. Bi rekli, da je za vsem tem kuhinja?

Ne vem, kaj se dogaja v ozadju. Edina kuhinja, na katero se spoznam, je v naši gostilni, pa še tam prepuščam glavno besedo naši vodji kuhinje Vlasti Raubar, ki že trideset let razvaja goste s svojimi jedmi.

Vas to, da vas vedno znova spregledajo, ne jezi?

Zakaj bi me? Jeza je slaba za želodec, to je vedela že moja mama. Če pa želodec ni v redu, kmalu še kaj drugega zaškripa. Še ljubezen gre skozi želodec, pravi naš pregovor. In če je želodec pokvarjen, lahko vanj zmečemo tri mišelinke, pa ne bo nič pomagalo, nobena ljubezenska iskra se ne bo vžgala.

Torej vam je vseeno, da spet niste dobili naziva?

Ni mi vseeno, sekiram se pa zaradi tega tudi ne. Kot župan Velike vasi sem vesel, da ljudje opazijo, kar počnemo skupaj s sodelavci, in da dober glas o nas seže tudi v deveto in deseto vas, pa tudi do vas novinarjev. A veste, nagrada gor ali dol, več kot to, da imamo na občini na steni obešene plakete in priznanja, na katerih se nabira prah, mi pomeni, da se ljudje vedno znova radi vračajo k nam.

FOTO: RTVSLO

Znani ste tudi po tem, da vaša občina nima košev za smeti.

Včasih si šel po Bledu, Kranjski Gori ali pa naši Veliki vasi, pa nikjer ni bilo nobenih smeti. Potem se je pa začelo, pa tudi če so bile na vsakem kandelabru pritrjene košare za smeti. Povsod papirčki, plastične steklenice, ni da ni. Pod vsako klopco, za vsakim grmom. Ali pa tudi kar na sredi ulice. Še ko si šel v gozd, si takoj ob poti zagledal odvržene higienske robčke. Za posrat, bi rekla moja žena Irena, ljudje ne dajo nič več za spodobnost, obrišejo si nos pa rit in to vržejo na tla. Pa še kaj drugega. No, ko sem pred petimi leti ujagal (op. novinarja I. B. »ulovil«) medveda in je imel v želodcu plastično vrečko, sem pa rekel: dovolj, ne bo šlo več tako naprej. In takoj na naslednji seji smo na občini sprejeli odlok, da bomo postali občina brez smeti. Vsi koši za smeti so šli stran in trije redarji so bili vse leto po ves dan na terenu. Pa se je stanje popravilo. Obiskovalci zdaj svoje smeti odnašajo domov, če pa koga zalotimo, da svinja, plača svinjsko drago kazen.

Ja, za visoke kazni sem slišal. Se vam ne zdi pretirano, da ste šli nad smeti s tako drastičnim ukrepom? Torej niti bananinega olupka ne smem pri vas vreči na tla? Saj se navsezadnje razgradi …

Kar mirno ga vrzite na tla v svojem stanovanju, saj se bo razgradil, a ne … Takole bom rekel: naj ljudje mečejo svoje odpadke po svojih stanovanjih, če jim paše. Če pa se jim zdi, da to ne gre, naj razumejo, da dom ni samo stanovanje, dom je tudi kraj, v katerem živimo. In vsa narava, zemlja, je naš dom. In zakaj bi po njej svinjali?

Vaše delo je deležno pohval, pa tudi nekaterih kritik. Pozanimal sem se v Veliki vasi in nekateri pravijo, da ste premalo dovzetni za inovacije. Da ne razumete, da gre svet naprej.

Kam naprej pa gre svet? Takole bom rekel: v marsičem nazadujemo in gremo dol po klancu. Poglejte te vojne, ki se dogajajo po svetu, vse te morilske norce, ki mečejo bombe na ljudi. A je to napredek, ker so to sodobnejše bombe?

Nisem imel v mislih geopolitičnih razmer v svetu, bolj naše, slovenske in vaše, gorenjske lokalne zadeve. Nam lahko kaj več poveste o tem?

Lahko. Kakšen napredek je to, da je imela včasih skoraj vsaka vas svoje smučišče, v zadnjih nekaj desetletjih jih je šlo pa cel kup k hudiču. Pa kakšna smučišča so to bila, Zelenica, Zatrnik, pa tako naprej. A veste, da zdaj nekaj otrok iz Velike vasi trenira v avstrijskih klubih čez mejo, ker izgubijo manj časa do smučišča, kot da bi se pri nas peljali do Krvavca.

Menda nasprotujete adrenalinskim parkom in stezam za gorska kolesa.

Zadnjič je moj nečak šel iz Krnice po hribovski poti, pa ga je zbil kolesar. Kolo, motor, avto so za ceste, ne pa za v gozd, da se bodo po njem afnali ljudje v pajkicah za 300 evrov pa na kolesih za pet taužent (op. novinarja I. B. »tisoč«). Saj pešci tudi ne smejo po avtocestah hoditi, pa se to nobenemu ne zdi narobe, a ne …

Ko sem se pogovarjal z nekaterimi ljudmi z vašega kraja, je nekdo povedal, da kraj zares vodi vaša žena Irena.

Aja? A vam vprašanja piše žena?

Niti ne.

No, meni pa ne vodi mojih poslov. Uspešna podjetnica je in s tem ima dovolj dela.

Kaj so največje težave Velike vasi pod vašim mandatom?

Prenova ceste, ki jo, odkar sem župan, obljublja vsak novi minister, pa vsak direktor državnega podjetja za ceste. Same govorance, denar pa v žepe odteka. Do nas prideš lažje iz Avstrije pa Italije kot iz Slovenije. Hvala za takšno državo, ki ne poskrbi za svoje ljudi. Ja, pa skoraj eno leto smo bili brez zdravnice v vasi. Tri razpise sem dal, pa nič. No, zdaj je pa na srečo prišla ena fletna zdravnica iz Ljubljane. Pa sem vmes že skoraj obupal. Se matraš pa matraš pa ni nič, potem se pa naenkrat stvari sestavijo. Ni kaj, takšno je življenje.

Naročnik oglasne vsebine je RTVSLO